Ivan Čuk, Alenka Puhar, Aleks Leo Vest: Gospod Leon Štukelj in Tovarišija

+ + + + +

Esejistična študija o izrinjenem sokolu Leonu Štuklju, napisana na podlagi njegovih zapiskov, korespondence, dnevnikov in arhivskih listin.

Do leta 1997 je bilo podeljenih več kot 200 Bloudkovih nagrad za najboljše športnike in športne funkcionarje vseh generacij. Dobil je ni samo najuspešnejši slovenski šampion na olimpijskih igrah, na katerih je osvojil nedosegljivih 6 kolajn, od tega 3 zlate. Ko bi ne bil zvezda odprtja atlantske olimpijade leto prej in če ne bi dočakal 99 let, bi ostal brez tega državnega priznanja. Kako je mogoče? Ko je leta 1963 Franček Jauk napisal prvi zapis o športniku Štuklju po drugi vojni, mu je uredništvo Večera članek umaknilo. Kakšen greh je storil, da je bil anatemiziran? Po okupaciji 1941 je bil za upor, toda ne na način NOB. Bil je izpričani nekomunist, toda ne antikomunist.

Po vojni ga je komunistični režim kot sodnika z 20-letnim stažem odstavil, zaprl in sodno preganjal. Sredi procesa je nonšalantno vprašal sodnika, ali pod komunizmom še veljajo pravila sodnega postopka. Presenečeni sodnik je pritrdil in Štukelj je vztrajal, da mu očitano novačenje za plavo gardo ni bilo dokazano, saj obstaja le na ravni govoric in obrekovanj. Na koncu je bil oproščen, a za vedno odstranjen kot sodnik. Skoraj pol stoletja je v javnosti lahko le molčal, celo tedaj, ko so ga pri 84 letih kaznovali z globo, ker ni skidal snega pred blokom. Štukelj je bil eden redkih, ki so med vojno ohranili civilni duh. Vljudno, a z distanco se je pogovarjal tako z nemškimi, italijanskimi in domobranskimi kot s partizanskimi oficirji. Po italijanski kapitulaciji se je denimo znašel med partizani, ki niti niso vedeli, kaj bi z njim; med njimi je namreč srečeval še včerajšnje brate sokole, ki so zdaj vodili NOB. Knjiga o gospodu, ki je tudi pod tovariši ostal sokol.