Borut Marolt, ravnatelj vzgojnega zavoda v Logatcu: »Otrok ni zgolj svetinja«

»Otrok je danes svetinja. Ampak otrok ni zgolj svetinja, se opravičujem, temveč je tudi človek, ki se je rodil in ga je treba pripraviti na življenje.«

Borut Marolt je javnosti najbolj znan kot pevec skupine Niet. Ravno v teh dneh se ponovno vrača na rokerske odre. Je tudi avtor mladinskega bestselerja »Kako se znebiti trupla«. A mi smo se k njemu na obisk odpravili iz povsem drugih razlogov. Marolt namreč že desetletje in pol dela v vzgojnem zavodu, kamor država pošilja »problematične« mladostnike. Pred dobrim letom dni je prevzel tudi vodenje zavoda, saj je bil izvoljen za ravnatelja. Nekoč so v zavode zapirali mlade že za najmanjšo napako, ki so jo storili, danes pa je povsem drugače, pravi. In če so nekoč tja prihajali mladi iz družin s preostro vzgojo, je dandanes v njih vedno več razvajenih otrok.

Poznamo različne ravni institucionalne obravnave mladoletnikov. Vaš zavod je nekako zadnja možnost pred najhujšimi ukrepi v obliki prevzgojnega zavoda ali celo mladoletniškega zapora. 

Najblažja oblika institucionalne obravnave mladostnikov so mladinski domovi, potem stanovanjske skupine, za njimi pa vzgojni zavodi, kot je naš – seveda ko govorimo o matični enoti zavoda, saj izvajamo tudi blažje oblike namestitve. Potem res sledi prevzgojni dom, ki spada že pod okrilje ministrstva za pravosodje, pod zaporsko upravo. Na koncu je dejansko mladoletniški zapor v Celju. Tam je sicer zelo malo mladostnikov. Mladoletnik tam pristane zgolj, če stori zares hudo kaznivo dejanje, običajno zgolj najhujše, torej umor. Vsi preostali mladoletni storilci kaznivih dejanj pa pristanejo pri nas ali v prevzgojnem domu.

Vaši uporabniki prihajajo iz srednješolske populacije. 

Da, gre za srednješolsko populacijo, za mladostnike, stare od 15 do 21 let, in to naj bi bila zadnja stopnja pred težjimi ukrepi, težjimi oblikami institucionalizacije.

Če jim pri vas uspe zapustiti življenje kriminala oziroma spremeniti življenje, življenjske navade, potem so svojo »kazen« odslužili? 

Da, če jim to uspe pri nas, potem je to to. Če ne, pa gredo običajno naprej v prevzgojni dom ali celo zapor. Za delo z mladostniki je torej kar nekaj različnih ravni, to je precej dobro urejeno, in če imajo voljo, lahko storijo marsikaj. Sistem deluje dokaj dobro, večji problem so mladostniki sami. So taki, ki se odločijo za življenje v kriminalu. Pride k tebi in ti mirno pove – jaz vašo plačo zaslužim v enem dnevu. In iskreno pove, da bo »odsedel«, kar ima za odsedeti, in potem nadaljeval to, kar pač počne. Drugi, pri katerih je malo upanja za kak prelom v življenju, pa so tisti, ki ne želijo pomoči in jo odklanjajo, saj so bile pretekle zlorabe v življenju že tako hude, da ni več mogoče kaj dosti spremeniti.

Recimo?

Lahko bi rekel, da gre za mladostnike, ki so »zavzgojeni«. Če pride k nam pri sedemnajstih letih, je velikokrat že prepozno, ne verjame več odraslim in lahko delaš dobro in ne narediš nobene napake, a ti ne verjame, se sovražno odziva in odklanja pomoč.

Nemalokrat k nam pridejo mladi, ki ne verjamejo več odraslim, lahko delaš dobro in ne narediš nobene napake, a ti ne verjamejo, sovražno se odzivajo in zavračajo pomoč.

Dejansko so to mladostniki s hudo bolečino v sebi. Kako se lotite dela z njimi? 

Formalno to poteka tako, da si mladostnik najprej ogleda zavod, sledi sprejem, kjer se mu predstavijo pravila igre, potem pa se vzpostavi strokovna skupina, ki bo delala s tem mladostnikom. Sestavljena je iz matičnih vzgojiteljev, psihologa, socialnega delavca ali delavke, medicinske sestre, ravnatelja, razrednika in učitelja praktičnega pouka. Pri nas zelo poudarjamo usvojitev delovnih navad, ker je problem današnje mladine velikokrat povezan tudi s tem. Z lenobo, z nepridobljenimi osnovnimi delovnimi, tudi higienskimi navadami. Včasih jih učimo tudi umivanja zob in podobno. No, strokovna skupina potem sestavi individualni načrt dela. Že ob sprejemu pa upoštevamo, kakšen je mladostnik, v katero skupino bi najbolj sodil. Če nima težav z odvisnostjo, ga namestimo v dislocirano enoto. Če ima recimo specifične težave in ugotavljamo, da se nikakor ne bi mogel vklopiti v večjo enoto mladostnikov, ga lahko namestimo v intenzivno enoto. V njej poteka intenzivna obravnava, v njej pa so le eden do trije mladostniki, ki jim vzgojitelji in svetovalci lahko namenijo več pozornosti. Že na začetku tudi poskrbimo za to, da ima »pravega« vzgojitelja. Če ima recimo zelo veliko potrebo po močni avtoriteti, mu dodelimo močnejšo avtoritativno osebnost. In tu ne govorimo o avtoritarnosti, ampak o zdravi avtoriteti. In najbolj hecno je to, da se fantje najbolj »limajo« prav na take, starejše, bolj avtoritativne tipe vzgojiteljev. Mojstra v delavnici, gospoda pri 55-letih, recimo obožujejo. Obračajo se k tistemu, česar jim je v življenju manjkalo.

Koliko je pri vas zapora, koliko pa doma za mladoletnike? Kakšna so pravila igre? 

Če govorimo o matični enoti, mora mladostnik biti tu, razen če ima dovolilnico, da lahko kam gre. Recimo v zdravstveni dom ali pa na obravnavo na Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani ali na DrogArt in podobno. Če mu zaupamo, gre lahko sam. Tako je recimo pri tistih, ki živijo v mladinskem stanovanju. To je bolj namenjeno takim, ki nimajo kam. Lahko da ima dom in streho nad glavo, a so razmere tam tako slabe, da bi bilo samo še slabše, če bi šel domov. Ko grejo ti mladostniki na fakulteto ali začnejo delati in se malo osamosvojijo, je sčasoma vse lažje. Če pa mladostniku ne zaupamo, ker menimo, da bo pobegnil, se tri dni potikal po Ljubljani in se vrnil poln vseh vrst drog v telesu, potem ga mi peljemo tja in tudi pripeljemo nazaj. Velika razlika je tudi v tem, ali je mladostnika k nam napotilo družinsko ali kazensko sodišče. Če slednje, oni seveda pričakujejo, da je pod nadzorom in da ne bo kar vsepovprek nadaljeval kaznivih dejanj.

Kako pa veste, ali je mladostnik poln drog, izvajate teste? 

Test opravimo, kadar ugotavljamo, da je stanje rizično in da ne vemo, katere droge ima posameznik v telesu. Vzemimo mladostnika, ki nam pove, da je v času, ko je bil zunaj, kadil travo. Če je vse ok, ga ne bomo testirali. Če pa ne vemo, za katere droge gre, in mladostnik tega tudi noče povedati, ga bomo seveda testirali. Razlog pa je izključno to, da je pred slabimi dvajsetimi leti en mladostnik umrl. V telesu je imel cel kup drog, zaspal je in se ni več zbudil.

Vi ste torej tem mladostnikom očetje, matere in pazniki …

Pazniki nismo, saj paznik samo nadzoruje in ne počne nič drugega. Smo pa očetje in matere in starejši bratje in sestre. Za otroka smo odgovorni in mu moramo tudi postavljati meje, kot to počno starši. Obstajata svoboda in odgovornost, in več ko je svobode, več je tudi odgovornosti.

Kakšni so glede na vaše izkušnje najboljši kadri za delo z mladostniki v težavah, ki pristanejo pri vas?

Zagotovo zreli ljudje, vzgojeni z avtoriteto, zdravo avtoriteto. Ljudje, ki niso narcisoidni. In morajo biti empatični. Ljudje, ki se lahko do določene mere odprejo mladostnikom, saj je vzgoja v bistvu prenašanje svojih vrednot na druge. To morajo biti ljudje, ki znajo dobro vzpostaviti odnos, odnos je temelj vzgojnega dela. Te lastnosti pa težko prepoznaš že na prvem razgovoru.

Kako se vzpostavi odnos med vzgojiteljem in mladostnikom, ki je temelj uspešnega dela? 

To me vedno vsi vprašajo, pa ne poznam odgovora. So ljudje, ki se že rodijo taki, da hitro navežejo stik. Človek mora imeti nekatere lastnosti, biti mora empatičen, iskren, odprt in tudi odločen. Pa tak, da ga lahko ljudje tudi malo »berejo«, čeprav ne preveč. Človek, ob katerem se mladi počutijo varne, čustveno sprejete. Seveda mladostniki najhitreje sprejmejo vzgojitelja, s katerim preživijo največ časa. Da ga res sprejmejo, da postane človek, ki ga pokličejo, ko jim je težko, pa se običajno zgodi šele, ko postaviš neko mejo. Treba je biti človek z veliko začetnico. Vendar pa mladostniki potrebujejo različne tipe oseb, ki opravljajo različne vloge v njihovem življenju.

Kot pri vsakem specifičnem delu z ljudmi tudi zaposleni v vzgojnem zavodu s seboj nosite v glavi probleme, usode ljudi.

Na začetku je zagotovo vedno tako. Vsak, ki začne to delo opravljati na novo, to nosi potem tudi domov, če tako rečemo. Lahko da se to čudno sliši, vendar ne vem, če bi bil tisti, ki tega ne bi nosil s sabo domov vsaj na začetku, primeren za to delo. Neka stopnja empatije, ki potem povzroči to, da o uporabnikih razmišljaš tudi doma, mora biti. Je pa res, da se je potem treba to naučiti izklapljati. Če ti to ne uspe, imaš lahko probleme.

In kako izklopite vi? 

Ne vem, to je po vseh teh letih postal avtomatizem. Je pa res, da zdaj, kot vodja zavoda, ne morem povsem izklopiti, ko odidem domov. Včeraj, v nedeljo zvečer, so me poklicali, ker je bilo očitno, da se nekdo ne bo vrnil, treba se je bilo odločiti, ali razpišemo beg, in smo ga. Moja služba se torej ne konča po osmih urah, tudi za novo leto ne.

Kako pa poteka iskanje pobeglih, to počnete sami, policija? 

Tiste, ki so pri nas po odločitvi sodišča v kazenskih zadevah, policija prime in pripelje nazaj v zavod. Tiste, ki jih k nam napotijo družinska sodišča zaradi drugih težav, naj bi hodili sami iskat, ko jih izsledi policija. A če jih policija ne pridrži, seveda takoj spet pobegnejo. Trenutno imamo dva fanta na begu in ni mogoče napovedati, kdaj ju bomo dobili nazaj. Prejšnji konec tedna so nam recimo enega pripeljali v soboto ob enih zjutraj. In tedaj mora nekdo priti v službo.

Kakšna je socialna slika mladostnikov? Jih največ prihaja s socialnega dna, kakršno je splošno prepričanje? 

Večinoma gre za neurejene družinske razmere. Ločeni starši, starši s psihičnimi težavami, starši, ki imajo težave z odvisnostmi, in seveda starši, ki se ukvarjajo s kriminalom. Iz takšnih razmer prihajajo sploh tisti mladostniki s hudimi oblikami vedenjskih in čustvenih motenj. So pa pogosto prisotni tudi drugi vzroki, vse skupaj se tudi prepleta. Včasih gre tudi za prirojene težave, sploh pri brezčutnih mladostnikih. Eni jim rečejo psihopati, a do polnoletnosti o tem ne moremo govoriti. V vsakem primeru pa so razmere doma, v družini, ključne za to, ali bo kdo pristal v instituciji ali ne.

Kaj pa narodnostna sestava, verjetno nekatere narodnostne skupine prispevajo več mladoletnikov v težavah kot druge?

Precejšnja skupina so mladostniki iz družin, ki izhajajo iz republik bivše Jugoslavije. Velikokrat gre za to, da so to družine, ki so v Sloveniji iskale drugačno ali boljše življenje, pa se ni izšlo. In tu ne govorim toliko o narodnostni komponenti, ampak predvsem o socialni. O tem, da so to družine, ki so bile na robu že tam, od koder so prišle, tu pa se je potem vse samo nadaljevalo. Razlog torej ni v narodnosti, ampak v socialnih razmerah, iz katerih izhajajo. Tudi Romov je v zavodih precej.

Nimate samo fantov, ampak tudi dekleta, kajne? 

V matični enoti imamo samo fante. Imamo pa dekleta v stanovanjskih enotah. A jih je malo, recimo petnajst odstotkov v celotni populaciji našega zavoda. Pri njih večinoma govorimo o čustvenih težavah, ki se potem izražajo v različnih stiskah, samopoškodovanju, samomorilnosti … Je pa v zadnjih letih pri dekletih opazen porast teh hujših motenj.

Razlog, da mladostnik pride k nam, je najpogosteje v neurejenih družinskih razmerah. Starši s psihičnimi težavami, starši, ki imajo težave z odvisnostmi, in seveda starši, ki se ukvarjajo s kriminalom.

Zakaj? 

To samo sledi trendu, ki se je že prej začel pri fantih. Nekaj je gotovo tudi družbeno pogojenega. Pred tremi desetletji je bila večina mladostnikov v zavodih iz avtoritarnih družin, kjer so se dogajale take ali drugačne zlorabe otrok, fizične, psihične in tudi spolne. Dandanes pa dobivamo veliko razvajenih otrok. In da ne bo pomote, taki so tudi iz revnejših družin. Včasih skorajda nimajo za nič drugega, razen za to, da strežejo svojemu otroku. To se zdi paradoks, a dobivamo mladostnike, ki so odraščali v slabih socialnih razmerah, pa so razvajeni.

Kakšno pa je razmerje med mladimi, ki so bili k vam napoteni, ker so storili kaznivo dejanje, in vsemi drugimi?

Storilcev kaznivih dejanj je malo. Še pred petnajstimi leti je bilo v zavode za vzgojo v celotni Sloveniji vključenih okoli 50 mladostnikov, ki so zagrešili kaznivo dejanje. Zadnjih nekaj let jih je le še okoli deset na leto, kar je zelo malo.

To je verjetno posledica manj represivne kazenske politike, manj nameščanja v institucije, kar je verjetno pozitiven trend? 

Razlogov je več. Eden je gotovo ta, da je toleranca za različna kazniva in druga odklonska ravnanja danes večja. Marsikaj je danes drugače kot nekoč. Človek lahko redno krade pri kakem večjem trgovcu, pa se mu ne bo zgodilo nič. Tudi kadar ga dobijo, trgovci ne vložijo predloga za pregon, ker jim je vseeno. Že hrane vsak dan zavržejo več, kot pa je dnevni strošek pokradenih artiklov. In tako lahko posameznik krade iz dneva v dan, v nedogled. Tudi družba nasploh je bolj tolerantna do odklonskih ravnanj. V prejšnjem političnem sistemu pa je bilo drugače. Nekoč si lahko prišel v zavod samo zaradi ene neumnosti, enkrat si naredil napako, pa so te strpali v zavod. Dandanes pa, ko dobimo mladostnika, pride z njim debela mapa preteklih postopkov in obravnav v številnih zadevah. Številka namestitev v zavode se je recimo takoj po osamosvojitvi prepolovila.

Je to po vašem dobro ali slabo? 

Nisem zagovornik kaznovanja, saj s tem nikamor ne prideš, ampak ni vzgojno, če mladostniki dobivajo sporočila, da lahko počnejo karkoli in se jim nič ne zgodi. Sploh, če se jim niti doma nič ne zgodi. To so floskule, a pogosto to drži. Če si nekoč v šoli naredil kako neumnost, si jih že tam dobil okoli ušes, doma si bil raje tiho, da jih nisi dobil še enkrat. To je bila ena skrajnost. Danes je povsem drugače. Dandanes bi učitelj zaradi zaušnice nemudoma izgubil službo, doma pa otroka starši niti vprašali ne bi, zakaj jih je dobil okoli ušes, ampak bi se ukvarjali z učiteljevim ravnanjem. V celotni družbi se je na splošno spremenil pogled na to, kaj otrok pomeni. Otrok je danes svetinja. Ampak otrok ni zgolj svetinja, se opravičujem, temveč je tudi človek, ki se je rodil in ga je treba pripraviti na življenje. In ljudje si uničujejo življenje zaradi svojih otrok, na koncu jih pa vzgojijo tako, da pridejo k nam.

Vas bodo še obtožili nazadnjaštva in navijanja za fizično kaznovanje … 

Sploh ne. Morda pa bi bilo dobro, da ne bi nove generacije delale vedno istih napak pri vzgoji otrok ali pa izumljale novih. Gre za to, da so mladostniki dandanes slabše opremljeni za samostojno in odgovorno življenje. Veliko je razvajenih dvajsetletnikov na plečih staršev.

Mladostnikom smo očetje in matere in starejši bratje in sestre. Odgovorni smo za otroka in mu moramo tudi postavljati meje, kot to počno starši.

Vseeno veliko govorite o mejah in avtoriteti. Je to posledica vašega dela? Ali tega, da je bilo v časih, ko sva midva odraščala, meja in avtoritet več kot dandanes … 

Drži. Gre bolj za vprašanje avtoritet, sprejemanja avtoritet in odnosa do njih. Klišejsko je, a včasih so bili učitelj, zdravnik, policist, župnik nesporne avtoritete. Vsak na svojem področju je imel apostolsko pozicijo, ki se ji ne ugovarja, se o njej ne sprašuje in ne dvomi. Danes predvsem zaradi družbenih sprememb in pretoka informacij, internet je ključni dejavnik, takšne vloge niso več samoumevne. Vsak lahko dvomi o vsem, vsi se tudi na vse spoznamo. Takšen tipičen primer je razprava o cepljenju. Tako otroci že od svojih staršev dobijo informacijo o avtoritetah, ki to niso. Starši prevzemajo vlogo tistega, ki odloča, kaj je prav in kaj ne, tudi na področjih, kjer so prej vskočili zunanji dejavniki. Na primer: otrok dobi slabo oceno v šoli in starši učitelju ne verjamejo, da je pravilno ocenil znanje njihovega otroka. Primer izpodbijanja avtoritete je tudi odnos, ki ga imajo starši do policistov. Otroci to gledajo in se učijo. Pri policistih je tudi država v vseh teh letih demokratizacije naredila to, da jim je počasi odvzemala pristojnosti oziroma mora za vsakim ukrepom, ki ga izvajajo, jasno stati črka v zakonu, pravilniku, uredbi itn. Pri nas se vidi to tako: ko so včasih prišli v zavod policisti, so imeli mladostniki do modrih uniform nekakšno strahospoštovanje. Po domače rečeno, bali so se, da jih bodo pretepli. Danes se mladostniki policistov ne bojijo. Dostikrat gredo prek vsakih meja v odnosu do policije. Večkrat gredo zadeve predaleč, ampak ne bi želel razlagati primerov, ki so se zgodili v zavodu. Policija je vedno ukrepala po svojih zmožnostih. Policisti lahko ukrepajo samo na podlagi zakonodaje. Ne prestopajo meja. Naj se vrnem k staršem. Seveda vsi starši niso taki. Tisti starši, ki spoštujejo zunanje avtoritete, imajo potem s svojimi otroki manj težav. Poleg tega s tem, ko dopuščajo, da tudi druge avtoritete opravijo svoje delo v zvezi z njihovimi otroki, razbremenijo sebe in hkrati učijo otroke, da je v življenju treba spoštovati druge osebe. Otroci, ki odraščajo ob takšni zdravi avtoriteti, bodo lahko kasneje tudi sami prevzeli to vlogo in postali avtoritete.

Pa pogosto pride policija? Jo vi pokličete, kadar je hudo? 

Kdaj se pokliče policija, je opredeljeno v pravilih zavoda, to je, kadar gre za sum storitve kaznivega dejanja in ko gre za prekrške. V zavodu ne toleriramo nasilništva in takšne pojave dosledno prijavljamo. Sicer ni nujno, da se zadeve prijavijo tisti trenutek, ko se zgodijo. Če strokovni delavec umiri napetosti in zadevo izpelje tako, da ni več nevarnosti za nobenega vpletenega, potem oceni, ali je bolje, da se zadeva prijavi naslednji dan. Prihod policistov v razgreto vzdušje lahko spet zaneti iskro, in ko bi policisti opravili svoje in odšli, bi se lahko zgodil nov izbruh. Z logaško policijo imamo dober odnos, vsako leto ob začetku šolskega leta jih povabimo v zavod, da preverimo stališča in se seznanimo z morebitnimi spremembami v zvezi z zakonodajo na obeh področjih.

Kaj pa po tem, ko mladostniki zapustijo vaš zavod, ali spremljate, kako jim gre, ali so spet prepuščeni sami sebi? 

Pri nas so lahko največ tri leta. Res pa je, če dobimo v stanovanjsko enoto mladostnika v prvem letniku srednje šole, po navadi pri nas tudi zaključi srednjo šolo. Tu govorimo o mladostnikih, ki niso storili kaznivih dejanj, ampak imajo pri nas boljše razmere za življenje, kot bi jih imeli doma. Mladostnikov sicer ne pustimo samih po tem, ko zapustijo naš zavod. Imamo nekoga, ki je pristojen za posameznega mladostnika, ki hodi tudi k njemu domov ali pa se sestaneta kje drugje. Včasih gre za kake stvari, ki so za nas odrasle morda banalne. Recimo ko je treba kaj urediti na banki ali pred kakim državnim organom ali kaj podobnega in mu naš svetovalec pri tem pomaga. Ob tem še kako rečeta o tem, kako kaj življenje in podobno. Pomembno se mi zdi, da ohranjamo stik in da niso povsem prepuščeni sami sebi. Sploh tisti, ki so se odločili, da spremenijo svoje življenje, svoj način življenja.

Kaj pa kasneje v odraslem življenju, verjetno ostanejo neki stiki med zavodom in njegovimi nekdanjimi uporabniki? 

Tega sicer uradno ne smemo početi. Teh pooblastil nimamo. Smo pa lani začeli z informativnim spremljanjem. S tem bomo v praksi začeli šele, ko bodo po nekaj letih mladostniki, ki so zdaj prišli k nam, zapustili zavod. Temu je namenjen vprašalnik, ki ga bodo potem periodično dobivali na nekaj let in v njem pojasnili, kako jim gre. Neki stik oziroma informacije pa seveda imamo že zdaj. O tistih, ki zabredejo v kaka hujša kazniva dejanja, to seveda preberemo v medijih, tisti, ki pa so uspešno spremenili svoje življenje, se pa zelo radi vračajo. Pridejo pokazat družino. Gredo recimo na morje, pa se med potjo ustavijo. Ali pa se ustavijo, če jih delo zanese v te kraje. Zadnjič se je tu ustavil neki naš nekdanji uporabnik, med potjo sta se ustavila z ženo, vsak na svojem čoperju …

Koliko je takih, za katere je bilo bivanje pri vas življenjska prelomnica, in koliko tistih drugih? 

Nekako tretjina je takih, ki živijo svoje življenje naprej, kot da nikoli niso bili v zavodu. Tretjina je takih, ki so še naprej nekako na robu, in tretjina je takih, ki imajo v življenju ves čas težave. Govorim o najtežjih primerih, ki so nameščeni v matični enoti. V stanovanjskih skupinah so številke uspešnih veliko višje.