Zarja Vršič, pisateljica in prevajalka, ki raje pleza, kot da bi čas zapravljala na družbenih omrežjih

Zarja Vršič (1993) se je še kot študentka primerjalne književnosti in francistike na delavnice kreativnega pisanja pri pisatelju Andreju Blatniku prijavila z zgodbo, kasneje od mentorja deležno največje pohvale izmed vseh zgodb udeležencev. Nekaj let pozneje je ta zgodba z naslovom Sledi izšla v njeni prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Kozjeglavka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu letos nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec, približno v istem času pa je Vršičeva prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko – in to že za svoj prvi »resni« prevod, pesniško zbirko Eugena Guillevica Zemljevôden. Zaupali so ji ga pri KUD Logos, založbi, s katero je začela sodelovati že med študijem. Po nekaj prevodih za spletno izdajo je privolila v pisanje spremne besede za omenjeno zbirko, toda po spletu okoliščin je prevajalec odpovedal sodelovanje in je tudi prevod pripadel njej. »Sprva sem bila malo prestrašena, a slednjič sem se strinjala, ker sem Guillevica precej brala in mi je njegova poezija blizu. Sem precej izbirčna in težje prevajam literaturo, ki mi ni zares všeč – kar se je sicer že zgodilo, a se prevodu ne moreš posvetiti v tolikšni meri, kot bi se sicer. Guillevicu sem se, hkrati pa sem imela podporo urednikov in možnost za refleksijo, kar mi je veliko pomenilo, kajti če se z besedilom ukvarjaš popolnoma sam, je težje, ker nimaš zunanjega pogleda.«

To velja tudi za njeno drugo ljubezen, pisanje. Zdi se zanimivo, da prevaja večinoma poezijo, piše pa prozo – vendar pove, da je v resnici začela s poezijo. »V srednji šoli sem zmagala na pesniškem natečaju, del nagrade pa je bila tudi objava v reviji Poetikon. Po prvi objavi sem tja na vabilo urednika še nekajkrat poslala kakšno svojo pesem.« S prozo se je zbližala šele, ko se je prijavila na tekmovanje v hitrostnem pisanju Urne zgodbe v Trubarjevi hiši literature, kjer je ugotovila, da dobro piše pod pritiskom – za oblikovanje besedila so imeli udeleženci namreč na voljo le štirideset minut. »Včasih nastanejo presenetljive stvari, če imaš omejen čas za pisanje. Doma se moram včasih prisiliti k temu, ampak ko se prisiliš, nekako steče. V času, ko sem sodelovala na Urnih zgodbah, pa sem dosti besedil napisala tako, da sem si izbrala nek naključen naslov in potem pisala recimo trideset minut.«

Nekaj zgodb, nastalih na tak način, je uvrščenih v Kozjeglavko, zbirko neobičajnih kratkih zgodb izčiščenega in pretanjenega sloga, ki tematsko črpajo iz živalskega sveta, medčloveških odnosov, pa tudi fantazijskega. Njihov čar je v tem, da je dogajanja zelo malo, Vršičevi pa uspe z orisi detajlov in notranjih svetov protagonistov ustvariti otipljivo atmosfero. Nekatere zgodbe so, kot pravi, »popolne izmišljije«, v drugih pa je že nekaj avtobiografskih delcev. Zgodba Sedmina o prašiču Lordiju se denimo naslanja na njeno družinsko zgodovino. »Družina, otroštvo, to sta temi, ki me v pisanju nasploh zanimata,« pravi. »Dober spomin imam in zdi se mi, da se res natančno spomnim svojega otroštva. Pa tudi najraje berem literaturo o tem.« Morda torej sledi družinska saga ali kaj podobnega, a s tem, kdaj bo to, se ne obremenjuje – trenutno je na pisateljskem dopustu, sploh pa pisanje ni njen glavni vir dohodka, tako da lahko piše, kadar želi, ne pod pritiskom. V službo pa hodi na Filozofsko fakulteto, kjer je mlada raziskovalka na oddelku za prevajalstvo. Imela je srečo, da je mesto dobila ravno po vrnitvi s polletne prakse v Franciji. Tam je v zakotnem mestecu na zahodu države, Montaiguju, pomagala pri organizaciji literarnega festivala in se ukvarjala z drugimi kulturnimi dejavnostmi. »Vedno sem si želela nekaj časa preživeti v majhni francoski vasi. Ampak to mestece je bilo res odročno. (smeh) Imela sem kolo, s katerim sem se vozila naokoli, izven mesta pa nisem mogla skoraj nikamor, še železnico so popravljali. S seboj sem vzela plezalno opremo v upanju, da bom imela kakšno priložnost za plezanje ( je namreč rekreativna plezalka, op. a.), a so bila vsa notranja plezališča v velikih mestih.« Čas je tako izkoristila za tek in sprehode, občasno si je ogledala film v lokalnem kinu, šla konec tedna kam na kavo ... bolj pestro je bilo le v obdobju, ko jo je v Franciji obiskal fant ali ko so na obisk prišli prijatelji. »Konec koncev niti nisem imela toliko prostega časa, ker sem delala osem ur na dan, včasih celo čez vikende. Toda izkušnja je bila na splošno pozitivna: ljudje so se mi zdeli krasni, bolj odprti kot v preostalih delih Francije, hkrati pa sem dobila občutek, kakšno je življenje v odročnem mestecu, kamor skoraj nikoli nihče ne zaide.« To ji je gotovo ustrezalo tudi zato, ker ima rada mir in zasebnost, ki ju skrbno varuje – ne boste je našli na nobenem družbenem omrežju. »Tako se obvarujem pred poplavo informacij. Nimam potrebe, da bi karkoli o sebi delila s kom drugim razen s prijatelji, hkrati pa me ne zanima preveč, kaj počnejo ostali, z njimi se raje družim v živo.