To niso gadi

Z ustvarjalci iz oblikovalskega studia Ljudje se je bilo skoraj nemogoče dogovoriti za intervju. V polni postavi so te dni nedosegljivi, njihov ljubljanski studio v pritlični izložbi na Ilirski ulici pa sameva, saj polovica članstva jedrne četverice studia okreva na domačem kavču. Prvi si je pri pogumnem skejtanju na rampi zlomil gleženj, drugemu se je na košarki pretrgala ahilova tetiva. Pri športnih podvigih jih očitno spremlja nesreča, a pri oblikovanju, njihovi primarni dejavnosti, vsekakor blestijo. To je bilo sicer marsikomu jasno že prej, zdaj pa širši javnosti to dokazuje še ultimativni blagoslov lokalne oblikovalske srenje: velika Brumnova nagrada, ki so jo Ljudje prejšnji mesec dobili za oblikovanje podobe letošnjega Bienala oblikovanja BIO 26.

Osrednja tema šestindvajsetega Bienala oblikovanja, ki ima naslov Skupno znanje, se ukvarja z informacijsko krizo. Ljudje so to izkoristili za izvirno, »fleksibilno« zasnovo celostne podobe, ki je žirijo Fundacije Brumen prepričala s »prevpraševanjem meje med informacijsko vrednostjo in likovno izraznostjo«. S preglednimi infografikami so prikazali statistike o raznih skrb zbujajočih, žalostnih in tudi banalnih podatkih, ki zaznamujejo sodobni svet. Denimo grafični prikaz količine sredstev, zapravljenih zaradi zasvojenosti z mamili, v nasprotju s sredstvi, zapravljenimi za nadzor nad trgom z drogami. Ali pa na primer infografika, ki prikazuje neenakost rasti prihodkov po različnih celinah, graf, ki prikazuje razmerje med ženskimi in moškimi govorci na velikih oblikovalskih konferencah, pa tudi statistične grafike banalnejših težav, s katerimi se spopadamo, denimo prikaz deleža ljudi, ki dejansko obiščejo dogodek, za katerega so na Facebooku potrdili svoj prihod.

Naročnik podobe Bienala oblikovanja, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, od Ljudi pravzaprav ni pričakoval tako družbeno angažirane grafične podobe prireditve, v pogovoru za Mladino pojasni Emil Kozole, eden krovnih članov studia Ljudje. Kozole nadalje pravi, da »če je le možno, projekte, ki imajo velik doseg, izkoristimo kot platformo, skozi katero sporočamo lastne nazore, nekaj, kar nas v družbi skrbi, ali pa pogosto tudi nekaj, kar nam je preprosto smešno. Vizualno podobo neke večje ustanove smo tokrat uzurpirali z nečim, kar pravzaprav želimo sporočati sami.«

Družbena angažiranost je rdeča nit mnogih projektov, ki jih izvajajo, zato skrbno izbirajo naročnike, ki jim omogočajo obravnavanje družbenih problematik številnih razsežnosti. Kozole poudarja, da Ljudje učinek družbenoangažiranih oblikovalskih izdelkov sicer jemljejo z rezervo: »Popolnoma upravičeno je, če si kritičen do našega dela, saj gre konec koncev vseeno zgolj za dizajn, za neke lepe plakate, in prav bi imel, če bi očital, da pravzaprav noben plakat ne more spremeniti sveta,« pojasni in nadaljuje, da pa »vseeno radi razmišljamo na nekoliko naiven in optimističen način. Radi verjamemo, da lahko dizajn da glas družbenim težavam, da lahko deluje kot koristno sredstvo komunikacije, ki pa je pravzaprav prvi in izjemno pomemben korak pri izboljšavi statusa quo v družbi.« Njegov pajdaš Jan Kikelj, ki v studiu Ljudje deluje kot strateg in koordinator projektov, v pogovoru za Mladino ugotovitvi prikima in doda, da je »sama besedna zveza ’spreminjanje sveta’ pravzaprav kliše, a že če v nekomu zanetiš kritično misel, si nekaj malega že dosegel. Nikakor pa ne želimo moralizirati.«

Celostna podoba za Bienale oblikovanja BIO26 je zgolj kaplja v oceanu družbenoangažiranih projektov, ki so jih v slabem desetletju – od začetkov svojega delovanja – ustvarili oblikovalci iz studia Ljudje. Nedavno so denimo sodelovali z gibanjem Kje bomo pa jutri spali?, ki se bori za primerna in dostopna stanovanja ter opozarja na pomanjkljivosti javne stanovanjske politike. Ustvarili so mestne plakate, ki z vprašanji, kot so na primer »Si lahko privoščiš prvo stanovanje?«, »Tudi tvoja plača raste počasneje kot najemnina?« in »Se ti maje streha nad glavo?«, nagovarjajo vse, ki se spopadajo s stanovanjsko krizo. V slogu DIY-plakatov, na katerih lahko navadno odtrgamo telefonsko številko ponudnika, lahko na plakatih Ljudi odkrhnemo listek z odgovorom na vprašanja, povezana s stanovanjsko krizo. Ker pa so ta vprašanja retorična, lahko odtrgamo zgolj enega od možnih odgovorov. Ti plakati so izrazito minimalistični in neestetizirani: stavijo predvsem na jasno in neposredno podajanje sporočila. »Naš dizajn je pogosto utilitaren: poudarek je na funkcionalnosti. Projekti, kot je na primer oblikovanje plakatov za gibanje Kje bomo pa jutri spali?, enostavno ne potrebujejo nikakršne estetske manipulacije. Pri tovrstnih temah bi z estetizacijo ali pretirano tehnično dovršenostjo samo dodali neko odvečno plast. Če ljudje razumejo sporočilo, je naš namen dosežen. Funkcijo postavljamo pred formo,« pravi Kozole in doda: »Vseeno pa ustvarjamo tudi golo oblikovalske zadeve, delamo tudi na komercialnih projektih. Pri manjših projektih gre pogosto za čisto oblikovalsko drkanje, za estetizacijo in tehnično izvedbo. A stvari, ki so zgolj lepe, se človek hitro naveliča.«

Ob spletni objavi plakatov, ki se nanašajo na stanovanjsko krizo, so Ljudje zapisali: »Airbnb je povsod, najemnine so prizadete, dostopnih stanovanj pa ni.« Ja, Ljudje se tudi pri resnih oblikovalskih nalogah, ki obravnavajo žgoče družbene težave, načelno ne izogibajo sproščeni igrivosti, humorju ali slengu. Nasprotno: pravzaprav je ravno krmarjenje med humorjem in obravnavanjem družbenih problematik ena od odlik, ki definira njihov oblikovalski slog. »Če si preveč resen, te nihče ne jemlje resno,« pravi Kozole. Kikelj ga dopolni: »V tem opažam veliko razliko med resnobnostjo in resnostjo. Smo precej resni v tem, kar ustvarjamo, a nikakor nismo resnobni«. Kozole pa mu v smehu odvrne: »Sprintaj si to in si nalepi nad posteljo, pizda.«

Tudi številni drugi projekti, s katerimi so si Ljudje v zadnjih letih ustvarili ime, po eni strani temeljijo na nagajivi porogljivosti, po drugi pa na domiselni družbeni kritiki. Med temi vsekakor izstopa Kozoletov tipografski projekt Seen, pisava, ki med tipkanjem sproti cenzurira vse besede, ki jih ameriška nacionalna varnostna agencija NSA prepoznava kot potencialno »nevarne«. O projektu, pri nas prav tako nagrajenem z Brumnovo nagrado, so pisali tudi tuji medijski velikani, kot so Vice, Wired, Spiegel in Monde, če jih naštejemo le nekaj.

Član kolektiva, ki v humorističnem obravnavanju družbenih problemov najbolj izstopa, je brez dvoma Miha Artnak, ki je formalno tudi direktor podjetja Ljudje, d. o. o. Na steni v štabu podjetja visi njegova razvpita slika, ki jo je izdelal s pomočjo golobov oziroma njihovih iztrebkov. Z umetniškim delom, imenovanim Dove & Peace, ustvarjenim v slogu fekalnega ekspresionizma oziroma poop arta, je opozarjal na problematiko lažnih novic. Laž o tem, da je sliko prodal za 1,2 milijona ameriških dolarjev, je z nekaj preprostimi prijemi brez težav prodal slovenski medijski krajini (denimo oddaji Svet in Slovenskim novicam), ki je o milijonski prodaji slike brez pomislekov poročala kot o resničnem dogodku. Svojo sago ustvarjanja lažnih novic – umetniškega projekta, imenovanega Fake Good News, torej Dobre lažne novice – je nadaljeval s trolanjem »kriptoskupnosti«, z lažno novico, pri kateri se je v svojem značilnem slogu poigral z besedami: ustvaril je nekaj lažnih medijskih prispevkov o tem, da je ljubljansko nakupovalno središče BTC pravzaprav utopično futuristično mesto, imenovano Bitcoin City, v katerem ekonomija temelji na kriptovalutah. Po rafalu zgroženih odzivov kriptoskupnosti in podjetja BTC se je zgodil metapreobrat: mesec dni po potegavščini so mladi podjetniki, ki so Artnaku zaradi lažne novice grozili s tožbo, termin Bitcoin City uporabili za svojo marketinško kampanjo.

Tako Kozoletova pisava Seen kot Artnakov projekt Fake Good News sta pravzaprav osebna projekta avtorjev, ki sta ju izvedla samostojno, vendar kljub temu spadata pod okrilje Ljudi. Tudi druge oblikovalske stvaritve, ki jih člani kolektiva ustvarjajo individualno, denimo Kozoletove naslovnice za plošče rap zasedbe Matter ali pa podoba izdelkov, ki jih eden od ustanovnih članov kolektiva, Vladimir Mićković, v stroki znan tudi kot Mićko Pićko, ustvarja za bistro Kucha (ki jo je tudi soustanovil), Ljudje podpisujejo kot skupna dela. Tovrstni princip je v veljavi od samega začetka njihove skupne poti: sprva so se zgolj družili kot obliko valski fr eela nce rji , vsak je delal svoj projekt, med seboj pa so si pomagali s konstruktivnimi kritikami in specifičnimi veščinami. »Ideja kolektiva individualnih avtorjev ostaja: smo platforma, pod katero lahko izpelješ svoje lastne projekte, hkrati pa se je ta platforma skozi čas preobrazila v resen studio,« pojasni Kozole.

Ne zgolj to, da se Ljudje pod svoja dela podpisujejo kolektivno – kot bi bili glasbena skupina, ki ne poudarja, kdo od članov je napisal katero od skladb –, tudi strukturna ureditev njihovega podjetja je nehierarhična. »Pri nas noben glas ne šteje več od drugega, struktura je popolnoma horizontalna, vsaj med krovnimi člani,« pojasni Kikelj. Ker gre za izrazito multidisciplinarni kolektiv, pa v svoj ustvarjalni proces vključujejo ogromno zunanjih sodelavcev: od oblikovalcev, ilustratorjev in fotografov prek videoumetnikov, programerjev, tekstopiscev in ročno spretnih mojstrov-za-vse, celo psihologinjo in filozofa. Na vprašanje, kdo vse so torej sploh Ljudje, Kozole v smehu odgovori z vprašanjem: »Kdo vse pa je pravzaprav Guapo Gang?«