Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano

+ + +

Pripuščanje v bližino

Na Tromostovju, v simbolnem popku dežele, je novinar Rožman, ko se je z dijaki službeno pogovarjal o beguncih, srečal pesnika in založnika, palestinskega begunca druge generacije, pod Asadom versko obrobnega, zato drugorazrednega sirskega državljana Mohamada Al Munema. V času pogovorov in druženja v Ljubljani, ki so trajali dve leti in pol, je bil Al Munem kandidat za pridobitev azila. Med druženjem sta se postopno odkrivala in nastala je knjiga, v kateri begunski mentor razlaga razmere na terenu in razloge za migracijo. Pri tem odkrivamo pasti selitev, dobimo uvid v odnos in postopke birokracije in organov zavračanja ob balkanski begunski poti, usmerjane od zgoraj, ter izvemo za vrsto opustitev dejanj pristojnih in včasih njihovo trdovratno vztrajanje pri črki zakonov, ne njihovem duhu.

Trije spomini so žanrsko izmikajoči se: najprej se nam zdi, da je to predvsem obsežna in monografska novinarska reportaža, da beremo razširjen intervju z zanimivim sogovornikom, ki prihaja iz nam bližnjega, pa vendar (večini) precej neznanega sveta; iz dela, na katerega gledamo s predsodki, ki so posledica nepoznavanja, vse bolj tudi zlonamernega in na škandalih temelječega medijskega prikazovanja. Sogovornik ima tokrat neomejen čas, saj je v stanju čakanja, napetega čakanja – na novice od doma, na odločitve poklicanih za reševanje njegove prošnje za azil, kasneje na družino, ki naj bi se mu pridružila. Druženje postaja vse bolj prijateljsko in malo tudi mentorsko: Al Munem sogovornika očara in postopno prevzema pobudo, razlaga razkol znotraj islama pa zgodovino Bližnjega vzhoda od časov, ko so morali njegovi zapustiti hišo v Hajfi, torej na podlagi lastne razseljenske usode. Do zgodovinskih prelomov in karizmatičnih voditeljev se strastno opredeljuje, do Arafata, judovskih milic in sploh vsega, kar nam razmere obarva zelo osebno in mimo (neuvrščene) zgodovine. Vzporedno s tem poteka bogata kulturniška razprava, Al Munem ponudi veliko literarnih referenc, od Amina Maaloufa do Mahmuda Darviša, ki je sploh njegov veliki vzornik in ga pogosto navaja, pa vseh drugih, ki so ustvarjali v regiji, in zraven recitira lastno poezijo. Pri tem srečevanju seveda nujno trčimo ob usode drugih iz migrantske skupnosti, tako Rožman poleg Al Munemovega portreta izpiše še druge. Ravno zaradi občutljivosti pri (medsebojnem) poslušanju zaznavamo odtenke odnosa: Al Munem je enkrat evforičen in zaljubljen v Ljubljano in njene prebivalce, včasih, posebej, ko pride za njim družina, nastopita malodušje in obup. S tem dobimo vpogled v begunsko usodo od znotraj – kar ubija, je čakanje, ne grožnja vojne; pa birokratski postopki, ne prenapeteži z orožjem. Rožman izpiše Tri spomine v različnih pripovednih tehnikah, enkrat je bolj dnevniški in reportažen, drugič luciden opazovalec migrantskega okolja, predvsem pa priskrbi portretirancu dovolj kulturnega in zgodovinskega ozadja, da ga ugledamo in razumemo v vseh razsežnostih in razpoloženjih.