Plutarh: Sreča in politika

+ + + +

Antični zgodovinar, ki je v slovenskih prevodih znan po vzporednih življenjepisih velikih Grkov in Rimljanov, se je ukvarjal tudi s političnim vprašanjem o vplivu sreče na uspehe kraljev in vladarjev.

V času Aleksandra Velikega seveda niso pisali tekstov, ki bi zmage največjega vojskovodje pripisovali srečnim naključjem. A vladavina rimskih cesarjev Cezarja in Avgusta je prinesla problem: kako pokazati, da sta zdaj ona največja imperatorja, ko pa ju je geografija Aleksandrovih osvajanj demantirala? Tako so se začeli pojavljati članki (Seneka, Livij, Lukan), ki so njegove uspehe pripisali sreči. Grk Plutarh (46–120 n. št.) se jim je v polemičnih razpravah postavil po robu s konceptoma vrlina vs sreča, s katerima je izmeril življenjske poti velikih figur zgodovine.

Aleksander denimo je zaslovel v bitki pri Oksidrakih, kjer se je vrgel z zidu med sovražnike, potem pa se je izkazalo, da je sam med volkovi, saj se je njegovim tovarišem, ki so plezali na obzidje, polomila lestev. Je bila to sreča, da mu je čez čas priplezala na pomoč skupinica najzvestejših? Nak, Plutarh pravi, da ga je spremljala nesreča, ki ga je pustila samega sredi bojnega meteža, da pa tudi ni zmagal zaradi sreče, temveč zaradi srčnega bojevanja in vrlin, ki so jih pri njem tako cenili njegovi vojaki, da so šli zaradi njih v herojsko reševanje kralja.

Današnje prebiranje antičnih tekstov pa poleg osrednje teme prinaša še vrsto stranskih spoznanj. Recimo pogled na Aleksandrovo telo: v bitkah so mu razklali glavo, meč mu je predrl stegno, izpahnil si je ramo, imel razklano stegnenico, puščico v rami in nogi. In ostal cel in živ. – Po sreči? Ne, zaradi izjemnih ranocelnikov, tedanjih kirurgov.