Čemu se odpoveš, če se odpoveš duši?

»Ko bi jaz postal bogat, bi si kupil ananas, lepo malo deklico in star grad nad jezerom, pa bi mi bilo lepo,« v moraliteti Žabe poje Lazar, dramski lik Gregorja Strniše, revež, ki za bogastvo, ki si ga tako srčno želi, sklene pakt s hudičem – podobno kot Faust. Da bi imel »usta zmeraj polna ruma, trebuh zmeraj sit klobas, v naročju zmeraj mlado punco«, hudič seveda zahteva njegovo dušo.

Toda kaj duša v resnici sploh je?

Nova uprizoritev Strniševih Žab, tokrat so jo pripravili v Stari mestni elektrarni, v središče postavlja prav to vprašanje. »Hudič na nekem mestu v besedilu reče Lazarju [ki se upira, da bogat človek, kakršen naj bi postal, ne bo več on, op. a.]: ’Rekel si, da duše ni. To, za kar se zdaj bojiš, to je, vidiš, to je duša!’ Ta stavek ne definira zares duše, toda kljub temu lepo povzame njeno bistvo,« pravi režiserka predstave Maruša Kink. »Tudi mi smo se zato ukvarjali s tem, kaj je duša in kaj v bistvu sploh pomeni, če se ji odpoveš. Čemu se odpoveš, če se odpoveš duši, kaj ostane? Spraševali smo se tudi, kdo je Lazar – gre za slehernika, je delček Lazarja morda v vsakem od nas, kako mi sami barantamo in kje prodajamo dušo; kdaj pa jo potem mogoče celo jemljemo nazaj?«

Maruša Kink, sicer tudi igralka in soustanoviteljica Zavoda Margareta Schwarzwald, je Strniševo besedilo odkrila v srednji šoli. Prebira ga vsakih nekaj let in razmišlja ne le o temah, ki jih obravnava, temveč tudi o različnih načinih uprizoritve. »Besedila smo se z ekipo lotili tako, da smo najprej zbirali asociativno gradivo. Strniša mi je blizu zaradi tega, ker ima zelo poseben verz. V bistvu je poetičen, a ne lebdeče poetičen, pač pa bolj prizemljen. Lahko bi rekla, da je kar malo kosmat, robat verz, to pa omogoča sprožanje različnih asociacij, tako da je ’žmohten’ za obdelavo, veliko odpre. Prvi del našega študija je bil torej tak, da se nismo strogo oklepali teksta drame – raziskovali smo teme, ki se v njem pojavljajo, predstava pa bo kombinacija obojega, Strniševega besedila in naših idej, improviziranega govora.« Pomemben del predstave so songi, zato je tudi ustvarjalna ekipa sestavljena iz treh igralcev in treh glasbenikov (Nika Rozman, Stane Tomazin, Nejc Cijan Garlatti, Maša Budič, Danijel Bogataj in Blaž Podobnik), most med njimi pa je Kukla, ki je sicer v osnovi glasbenica, a v predstavi igra. »Ko sem Kuklo povabila k sodelovanju, še nisem zagotovo vedela, kakšna bo njena vloga, nazadnje pa se je odlično sestavila z igralsko ekipo. Prinese neki svež pogled, pa tudi predstava se konec koncev dogaja v prostoru, ki ni a priori namenjen gledališču, v Stari mestni elektrarni, tako da se mi zdi super, da se vse skupaj malo pomeša. Predstava je zelo odvisna od tega, kdo so sodelavci. Vsak prinese svoje stvari, predstava pa si izbere smer glede na to, kdo smo in kako so se te naše energije zmešale. Šele na koncu se pokaže, kakšno mešanico smo dobili.«

Predstava bo sicer na sporedu 26. decembra ob 18.00 in 21.00 ter 22. in 23. januarja ob 20.00.