Anja Novak, igralka

Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.«

Njen naslednji korak je bil vpis na AGRFT, za kar pa ni povedala nikomur. »Ne izhajam iz umetniške družine in ideja, da je igralka poklic, se je takrat zdela bizarna. Sploh ker sem imela precej dobre ocene in bi lahko šla študirat karkoli.« Ko je sprejemne naredila, je tekla k mami in ji navdušena sporočila veselo novico, ona pa je odvrnila: »Ojoj, ne vem, ali se naj smejem ali jočem.« »Tudi pozneje, med akademijo, ko sem še živela doma, je bilo včasih naporno razlagati domačim, kaj počnem – domov sem hodila utrujena, način življenja je bil popolnoma drugačen, kot so ga navajeni.« A danes družina sprejema njeno delo, posebej jim je odleglo, ker si lahko z umetnostjo, navkljub parolam »težka je umetniška«, služi kruh. Že od leta 2015 je namreč zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer so ji službo ponudili, še preden je magistrirala (za magistrsko predstavo Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev je dobila akademijsko Prešernovo nagrado). »V času srednje šole, pa tudi pozneje, na akademiji, sem še najmanj zahajala v Mladinsko. A ko sem se enkrat srečala s tamkajšnjimi predstavami, sem si rekla – vau, kako vznemirljivo je to,« se spominja. Vseeno se je ob ponudbi za delo iz strahu pred neznanim spraševala, ali je res prava igralka za tak tip teatra, kakšno srečo je imela, je prišlo za njo šele pozneje. »Tu lahko v največji meri uresničujem stvari, ki me zanimajo. Od nekdaj me je mikalo iti prek meja, všeč pa mi je tudi, da gledališče ni komercialno in se zavzema za stališča v družbi, ki so morda radikalna in zaradi tega dvignejo veliko prahu.« Prestopati torej meje; kršiti pravila in pričakovanja; to je zanjo ena izmed najvznemirljivejših reči v teatru in to počne tudi v predstavi Sinja ptica po pravljici Mauricea Maetterlincka, ki jo – ravno tako kot nagrajeno še ni naslova – režira Tomi Janežič, premiera pa bo januarja v Lutkovnem gledališču. »Tu se teater začne. Moraš pa imeti pogum, da si to dovoliš,« pravi.

Vidna je bila tudi vloga najstnice Jasne v Prespani pomladi, kratkem filmu Dominika Menceja, za katero je na 17. Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljšo žensko vlogo. »Ko sem sodelovala z Dominikom, sem ugotovila, kaj pomeni, da kdo dela film z resnično strastjo in kljub pritiskom norm s popolnoma drugačnim pogledom. Ne zaradi priznanj, nagrad ali česarkoli, ampak ker zares verjame v svojo vizijo in ustvarjalnost.« Skupaj s Timonom Šturbejem in Petjo Labovićem je ravnokar zaigrala v njegovem prvem celovečernem filmu, ki bo na ogled prihodnje leto. »Sicer pa nikoli ne gre le za vlogo. Tako kot dom ni prostor, ampak ljudje, s katerimi živiš, tudi teater ni teater sam po sebi, ampak ekipa in naše ideje.«

Ker je bolj nagnjena k temu, da dela preveč kot premalo, se je v letih, odkar je igralka, naučila tudi, kako poskrbeti zase. »Čas za počitek je zelo pomemben. Igralec mora biti tudi na tak način odgovoren do dela, kajti ne moreš delati kvalitetno, če si prekurjen. Kapitalizem nas sili v presežno delo, če to podpihuješ še sam, pa je še slabše.« Včasih ima sicer težave z izklapljanjem – eden od načinov, kako to doseže, so potovanja. »Posebej ljuba destinacija mi je Francija. Sprehajam se po tamkajšnjih vasicah, kupujem knjige in pišem! Pisanje je zame gotovo eden izmed načinov odklopa.« Poezijo, s katero je pravzaprav začela, še pred igro, pogosto umešča tudi v svoje gledališke projekte. »Teh dveh umetnosti nisem nikoli striktno ločevala. Sicer pa gre pri pisanju za padanje v nek tok, ko je človek ekstremno osredotočen na neko stvar, ob tem pa tudi najbolj srečen in izpolnjen. Pri delu v gledališču se mi to najpogosteje zgodi, ko ostanem sama s svojim prostim časom, pa je včasih problem. Zato moram iskati reči, ki niso zares vezane na delo, a me ravno tako spravijo v ta tok in odklopijo.«