Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

zadržan +

Antiklimaks.

Spet hoče nekdo – tokrat Kylo Ren (Adam Driver) in sile Prvega reda – zavladati “galaksiji daleč, daleč stran”, spet se vrne Vladar (Palpatine!), spet je izstreljena krogla proti zadnjemu Jediju (no, Jedijevki), republiki spet grozi uničenje, “temna stran Sile” spet zapeljuje, spet so potrebna žrtvovanja, vstaje in upanje. Vzpon Skywalkerja, deveti in “sklepni” del sage o Vojni zvezd, je tipični sodobni blockbuster, obseden in zasičen sam s seboj in svojo popkulturno pomembnostjo. Prvič, hiperaktiven je, ekscesen in nagneten, toda na nenapet, nametan, nagačen in genialno dolgočasen način. Številne reči se zgodijo le zato, da se zgodijo – brez repa in glave. A tudi novi liki, novi planeti in nove digresije so le non sequiturji, ki se izgovarjajo na hyperspace. Drugič, zgodi se veliko, a nič novega ali originalnega – film se prav manično trudi, da bi nas “presenečal” z znanim in domačnim (mečevanje! vaderjevsko sopihanje! tajni planeti!).

Celo novi liki izgledajo le kot replike starih. Tretjič, utaplja se v nostalgiji – vse ključne situacije iz Lucasove uvodne trilogije prekopira, flešbeki cvetijo, preteklost je fetiš, zaklad, prihodnost (preteklost in spomine bi ubil le psycho, kot je Kylo), nič in nihče zares ne umre, mrtvi ponovno vstajajo (z generalko Leio – Carrie Fisher – vred). “Mrtvi govorijo,” beremo na začetku. Kar je signal fenom: slišimo vas! Vemo, kaj hočete! Četrtič, Rey (Daisy Ridley), Finn (John Boyega), Poe (Oscar Isaac), C-3PO (Anthony Daniels), Chewbacca (Joonas Suotamo) in BB-8 se stiskajo drug k drugemu, kot da so v videu za štikel We Are Family. Ja, osnovna celica vesolja je “družina” – zdaj, ko je Vojna zvezd Disneyjeva, še toliko bolj. In petič, od filma ostane le bučni, direndajski, fenovski metakaos, ki si očitno želi le eno – da bi postal mem.