Viktor Pelevin: Rumena puščica

+ + + +

Napotki za sestop z vlaka

Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk).

Rumena puščica je zbirka šestih zgodb, pravzaprav so zaradi členjenja bolj novele, vse pa so, ne glede na to, od kod se napajajo, poudarjeno didaktično čtivo. V prvi, recimo, vidimo iniciacijo Saše, osebe iz Pelevinovega romana o volkodlakih, ki so v resnici vojščaška združba in varnostni oficirji; gre za preobrazbo na raven živalskega, brez premisleka, brez zavor – kar, podobno kot v sodobnih vampiriadah, vrne spontanost in okrutnost inhibiranemu in čezmerno kultiviranemu umu. Predvsem zadnji zgodbi iz zbirke sta nekako pomenljivi: v Princu iz Gosplana na primer vidimo tipčka, ki se z računalniškim znanjem uspešno prebija proti vrhu v podjetju. Z znanjem iz računalniških iger spretno preskakuje pasti in rezilnice, svetuje nadrejenim, recimo pri komandah za tankovsko ognjeno moč, in tudi nadrejenih ne zanima nič drugega kot igrice. Vsi igrajo, vsak je v svojem svetu, podvojenem, pomnoženem; precej lucidna pripoved, če pomislimo, da je nastala na začetku devetdesetih let, ko je bila svetovna zasvojenost s tablicami še v povojih. Pri tem je lovec na princeso bolj figura kot igralec, kar je sploh kavelj Pelevinovega pisanja: na različne načine poskuša pokazati, da je svet nekaj iluzornega, še najbolj pa predstava o nekakšnem jazu ali kontinuiteti identitete. To je napaka, ponavlja Pelevin za mračnimi vzhodnimi misleci in išče za ponazoritev budistično ortodoksne trditve različne modele: Rumena puščica, ki je enkrat sončni žarek in vlak, na katerem drvijo potniki nekam proti porušenemu mostu in morda čez, je pravzaprav model življenja (in zgodovine), ki teče po inerciji, nevedno in brez dvoma.

Pelevin je tudi tokrat zelo pripovedno raznovrsten, vmes so zgodbe o odraščanju in prvih posvojenih napakah sveta, vendar je udarni del, najdaljši v zbirki, posvečen prebujenju. Premisleku, kaj ostane, če odmislimo svojo apriorno identifikacijo z zaznavami, kaj, kadar pobegnemo rutini in preganjamo divjad – no ja, krave iz bližnjega kolhoza, vendar je zadaj obet krvi – v volčjem tropu, kaj se zgodi z zaznavo in kam jo takrat zbriše morala. Pri čemer je mogoče Pelevina brati tudi kot spretno napisano čtivo o čudežnih potovanjih na meji med satiro in fantastiko, na katerih se potnik med pripovedjo razblini in bralec, kolikor razumem, bolšči v velik prazen nič.