Baby Yoda

Te dni so v kino dvoranah po vsem svetu začeli predvajati tretji del nove trilogije Vojne zvezd, Vzpon Skywalkerja, težko pričakovani zaključek epske sage, ki je v svetu znanstvenofantastičnih filmov pred štiridesetimi leti postavila nove standarde in zgradila najzvestejšo bazo fanatičnih privržencev katerekoli filmske franšize doslej. Dober mesec pred premiero filma je bila na Disney+, novonastali Disneyjevi platformi za spletno pretakanje, predvajana prva epizoda serije The Mandalorian, televizijskega spin-offa Vojne zvezd. Na koncu prvega dela nadaljevanke se pojavi skrivnostni lik prikupnega vesoljčka, imenovanega Otrok (angl. the Child), ki so ga spletni uporabniki soglasno poimenovali Baby Yoda, saj gre za otroško različico bitja iste fiktivne rase, kot je Yoda, slavni disleksični jedi vitez iz izvirne trilogije Georgea Lucasa. Nadrealistično prikupen lik Babyja Yode je zasenčil tako film Vzpon Skywalkerja kot celotno serijo The Mandalorian: pravzaprav je s svojo neizmerno ljubkostjo posekal vse sodobne proizvode pop kulture in se v hipu prelevil v največjo televizijsko in internetno zvezdo preteklega leta, morda celo zadnjega desetletja. Postal je popkulturni fenomen brez primere.

Takoj za tem, ko se je pojavil na zaslonu, je suvereno osvojil medmrežje: postal je nesporni kralj spletnih memov, po družabnih omrežjih pa je tako rekoč nemogoče brskati, ne da bi naleteli na poplavo podob tega očarljivega bitja, ob katerem se od ganjenosti topi celo legendarni nemški režiser Werner Herzog, ki v seriji igra galaktičnega antagonista. Tisti, ki serijo spremljamo, to počnemo predvsem zaradi prizorov z Babyjem Yodo. Kot v članku za New York Times, imenovanem Baby Yoda je zdaj vaš Bog, ugotavlja kritik James Poniewozik, je serija The Mandalorian zgolj plovilo, Baby Yoda pa je njen dragoceni tovor.

Ko je Werner Herzog na snemanju serije The Mandalorian zagledal vrhunsko izdelano lutko prikupnega Babyja Yode, je bil tako ganjen, da je potočil solzo.

Ne gre samo za vrhunski dizajn vesoljskega mladiča in njegovo objektivno fizično očarljivost – občinstvo naj bi za Babyja Yodo norelo tudi zaradi svojih nostalgičnih tendenc. Baby Yoda je preprosto prikupnejša različica lika, ki smo ga vzljubili že zdavnaj. Disney in hollywoodska filmska industrija nasploh se dobro zavedata, da se sentimentalnost dobro prodaja in da občinstvo rado požira vsebine, ki so mu dobro znane. Prav zato večinski del sodobne komercialne filmske produkcije temelji na kopiranju in transformiranju obstoječega gradiva: večina najpopularnejših blockbuster filmov, ki nastajajo v zadnjih letih, je zgolj reciklaža starih uspešnic, pa naj gre za spin-off, ponovni zagon (reboot), nadaljevanje (sequel), predelavo (remake) ali adaptacijo literarnih del in stripov. Najnovejša trilogija Vojne zvezd, ki je nastala v produkciji Disneyja, največjega medijskega hegemona v zabavljaški industriji, je učbeniški primer reciklaže, ki stavi na karto nostalgije: po eni strani tovrstna »varna igra« pomeni največji očitek, ki leti na ustvarjalce nove trilogije, po drugi strani pa je to tudi razlog, zakaj so ti filmi poželi tolikšen komercialni uspeh.

Tudi priljubljenost Babyja Yode se opira predvsem na čustvenost svojega občinstva. Njegov »oče«, Jon Favreau – režiser visokoproračunskih uspešnic, kot sta denimo Iron Man in letošnja CGI-predelava Disneyjeve klasike Levji kralj –, se je serije The Mandalorian lotil z velikim spoštovanjem do izvirne trilogije, vse od glasbe prek vizualnih učinkov do dialogov, razvoja likov in vsesplošne atmosfere: uspelo mu je – vsaj deloma – poustvariti čarobnost vzdušja kultnih izvirnikov Georgea Lucasa. To je storil tudi tako, da je fantazijske stvore namesto z digitalno animacijo oblikoval s podobnim pristopom, kot je to Lucas storil pred štiridesetimi leti: z naprednim lutkarstvom oziroma animatroniko. George Lucas je na prelomu tisočletja posnel obupno trilogijo – predzgodbo izvirnikov –, v njej pa je namesto lutk uporabil računalniško generirane podobe (CGI): večino prizorov je posnel pred tako imenovanim zelenim zaslonom. Celotna trilogija je bila vsesplošna polomija, k temu pa je odločilno pripomoglo tudi dejstvo, da je namesto animatronike uporabljal tehnologijo CGI. Favreau njegove napake ni ponovil, kar v veliki meri pričara pristnost vzdušja prve televizijske serije, ki poteka »davno v preteklosti, v galaksiji daleč, daleč stran«. Najočarljivejši produkt vrhunskega sodobnega lutkarstva, ki ga je omogočil ogromen proračun priljubljene nadaljevanke, je brez dvoma Baby Yoda. Tehnološko napredna marioneta, ki jo na snemanju upravljata dva lutkarja, na videz deluje tako resnično (in prikupno), da je ogrela tudi hladno srce Wernerja Herzoga.

Ta kultni filmski ustvarjalec, prvi mož novega nemškega filma, je v svoji plodni režiserski karieri – posnel je več kot šestdeset filmov – videl in doživel marsikaj: od nadrealistične vleke tristodvajsettonskega parnika po amazonskem pragozdu prek dokumentarnega raziskovanja Antarktike in bruhajočih ognjenikov do intervjuvanja zapornikov tik pred izvršitvijo smrtne kazni. Ko se mu je med snemanjem v džungli zagnusila narava, v kateri je videl zgolj kaos, smrt in gnitje, je dejal, da »ptiči ne pojejo, temveč kričijo od bolečine«. Ko pa je na snemanju serije The Mandalorian, v kateri igra imperialnega negativca, zagledal vrhunsko izdelano lutko prikupnega Babyja Yode, je bil tako ganjen, da je potočil solzo. »Tako je čudovita, da mi je zlomila srce,« je izjavil.

Na Herzogovo ganjenost ob soočenju z najprikupnejšo lutko vseh časov ni imela vpliva nostalgija: v nedavnem intervjuju je namreč priznal, da ni gledal niti enega od filmov iz sage Vojna zvezd. Pravzaprav filmov skoraj ne gleda: nekoč je izjavil, da je »film umetnost za nepismene«. Herzog predvsem bere, na leto pogleda zgolj dva ali tri filme. Njegov odziv na Babyja Yodo zato v nasprotju z dobršnim delom občinstva serije ni pogojen s sentimentalnostjo. Pravi, da je prikupna lutka »fenomenalen tehnološki dosežek; kljub temu da je tehnološki dosežek, je preprosto presunljiva«.

Kljub tehnični vrhunskosti izdelave »presunljive« lutke pa je ustvarjalce serije skrbelo, da fizični lik na zaslonu ne bo deloval dovolj prepričljivo, zato so se želeli zavarovati s planom B: posneli naj bi rezervne prizore brez lutke, v katerih bi lahko Babyja Yodo v postprodukciji ustvarili z računalniško ustvarjeno animacijo (CGI). Herzoga, ki se je na lutko v trenutku čustveno navezal, je pomožni plan razjezil: ustvarjalce serije je na snemanju oklical za strahopetce in v ogorčenosti nad tem, da so si drznili podvomiti o moči Babyja Yode, zaukazal, naj lutko pustijo pri miru in naj se v nobenem primeru ne zatekajo k rezervnemu načrtu. Favreau je Herzogovo opazko k sreči upošteval.

Ne gre samo za vrhunski dizajn vesoljskega mladiča in njegovo objektivno fizično očarljivost – občinstvo naj bi za Babyja Yodo norelo tudi zaradi svojih nostalgičnih tendenc.

Deborah Chow, režiserka tretje epizode serije, je snemanje prizorov s Herzogom in Babyjem Yodo opisala kot enega najbolj čudnih trenutkov v svojem življenju: Herzog naj bi se vedel, kot da bi bila lutka živo bitje. »Werner se je zaljubil v Babyja Yodo in se z njim celo pogovarjal. Bilo je očarljivo, a hkrati popolnoma nadrealistično. Ko sem režirala,

Werner Herzog pa se je vedel tako, kot bi delal s pravim igralcem, sem si mislila: kaj se je zgodilo v mojem življenju, da sem pristala tukaj?« Herzog seveda ni bil edini od navzočih na snemanju, ki jih je lutka očarala. »Na setu si lahko začutil, da je lutka ganila vse, od Herzoga do tehničnih delavcev. Vsakič, ko smo jo prinesli na set, so se ljudje začeli topiti,« je v intervjuju povedala Chowova.

Ob pogledu na Babyja Yodo se torej topijo vsi: tisti, ki smo bili navezani že na Yodo iz sedemdesetih, do tistih, ki jim je za Vojno zvezd sicer popolnoma vseeno. Nad Babyjem Yodo so namreč navdušeni mnogi, ki niso videli niti enega dela serije, kjer se pojavlja. Ne zgolj Werner Herzog, tudi nešteto drugih zvestih članov kluba oboževalcev prikupnega vesoljčka pravzaprav sploh nikoli ni gledalo Vojne zvezd. Odgovor na to, zakaj ima Baby Yoda tovrsten učinek na ljudi, lahko najdemo tudi s pomočjo znanosti.

Številne psihološke raziskave namreč potrjujejo, da nas ganejo infantilna bitja z lastnostmi, kot so okrogel in odkritosrčen obraz ter velika glava. Od tu naj bi izhajal velik del motivacije za skrb za mladiče, kar naj bi evolucijsko povečalo njihovo možnost za preživetje. Lastnosti, ki nas spominjajo na dojenčke, v nas vzbudijo starševski nagon – instinkt, zaradi katerega se s tovrstnimi bitji počutimo povezane. Ker so mladiči in dojenčki ranljivi, v nas zbudijo nagon po skrbi, negovanju in varovanju. Baby Yoda ima vse naštete lastnosti povečane do skrajnosti. Čeprav ustvarjalci serije The Mandalorian trdijo, da jih je razsežnost evforije, s katero je občinstvo sprejelo Babyja Yodo, presenetila, se zdi, kot da so dobro vedeli, kaj počnejo.