Webbrov mjuzikl bi morda preživel, če bi ga posneli v obliki resničnostnega šova 

Cats, 2019, Tom Hooper 

proti -

Ljudje mačke.

Ko sem pogledal na IMDb, je imel film Cats oceno 2,6. Kaj? Le 2,6? Filmi, ki imajo oceno 2,6, ne pridejo v kino. Filmov, ki imajo oceno 2,6, ne gledaš. Iskreno rečeno – filmov, ki imajo oceno sploh 2,6, ne snemajo. General Commander, zadnji film Stevena Seagala, je tako slab, da ne more biti več niti guilty pleasure, pa ima oceno 3,5. Soba, bedarija Tommyja Wiseauja, ima oceno 3,7, pa velja za “najslabši film vseh časov”. Plan 9 from Outer Space, osupljivo amaterski sci-fi Edwarda D. Wooda, ima oceno 4.0, pa je prej, pred Sobo, veljal za “najslabši film vseh časov”. Je mogoče, da je film Cats, posnet po slovitem, že kar pregovornem konceptualnem mjuziklu Andrewa Lloyda Webbra (le trije mjuzikli v zgodovini Broadwaya so imeli več repriz!), slabši od zadnjega Stevena Seagala – in da je slabši tako od aktualnega kot nekdanjega “najslabšega filma vseh časov”? Je mogoče, da je imelo toliko ljudi občutek, da so videli najslabši “najslabši film vseh časov”? Ni kaj, ocena 2,6 je signal, da je spektakel Cats spektakularno – kritiško in komercialno – propadel. Pa bi nas moralo to čisto zares presenetiti – ali celo šokirati in zaprepasti? Kje neki!

Spektakularni konceptualni mjuzikli, ki so osvojili Broadway in svet ter rušili rekorde (v obisku, reprizah, tonyjih), na velikem platnu zelo radi spektakularno propadajo – spomnite se le mjuziklov Lasje, Plesalci za prvo vrsto in Človek iz La Manche. Plesalci za prvo vrsto – z Michaelom Douglasom v glavni vlogi – niso nič posebnega: plesalci pridejo na avdicijo za chorus line – avdicijski mjuzikl. Ko ga vidite, si rečete: a je res mogoče, da je posnet po broadwayskem mjuziklu, ki je bil na sporedu rekordnih 15 let? A tudi Cats so avdicijski mjuzikl, le da na avdicijo ne pridejo plesalci in plesalke, temveč mačke, jasno, pojoče in plešoče humanoidne mačke (vseh vrst, vseh mutacij, vseh prekletstev, vseh noči, vseh nadrealnosti), ki jih igrajo Francesca Hayward (Victoria), Taylor Swift (Bombalurina), Idris Elba (Macavity), Rebel Wilson (Jennyanydots), Judi Dench (Old Deuteronomy), Ian McKellen (Gus) in Jennifer Hudson (Grizabella) in ki se nam v večnem gotskem mraku – v distopični perverziji kvazidickensovskega Londona – druga za drugo revijsko predstavljajo, kot da smo neke vrste žirija ali pa telefonski glasovalci, odločevalci o tem, katera izmed njih bo deležna reinkarnacije (v novi dan, novi svet).

Webbrov mjuzikl, ki ga je navdihnila poezija T.S. Eliota (Old Possum’s Book of Practical Cats) in ki se dogaja v času, ko ljudje “mistično” mutirajo v mačke (ali pa mačke v ljudi, kdo ve), bi morda preživel, če bi ga posneli v obliki resničnostnega šova ali pa animiranega filma (kot so nekoč celo načrtovali), tako pa je videti kot pretenciozni 100-milijonski avantgardni film o ljudeh v mačjih kostumih (s seksualnostjo animiranih likov), ko seveda ni videti le kot patetični, groteskni, grandiozni primerek filmanega gledališča. Ne vem, kaj so vsi pričakovali, da bodo videli, navsezadnje, Webbrov mjuzikl Cats je bil vedno le komercialni hit, kritiški pa nikoli – kritiki so ga bolj ko ne razsuli in zavrnili. Ko ga gledate, lažje razumete, zakaj številni konceptualni mjuzikli – recimo Pippin, Assassins, Company, Avenue Q, Sunday in the Park With George, Follies, Pacific Overtures, Merrily We Roll Along, Starlight Express ipd. – niso bili nikoli ekranizirani. In ja, turisti, ki so si na Broadwayu ogledovali Cats, so vedno napeto čakali na štikel Memory (o staranju, gršanju), zato velja opozoriti, da ta megahit, ki ga tu, v Hooperjevi ekranizaciji, poje Jennifer Hudson, nima ne zrna ne predrznosti, s katerima je zažigal štikel I Dreamed a Dream, ki ga je v Hooperjevih Nesrečnikih pela Anne Hathaway. Nova pesem – Beautiful Ghosts via Taylor Swift – pa je itak povsem nepotrebni antiklimaks.