Naomi Alderman: Moč

+ + + +

Vojna med spoloma

Moč je roman, ki se pretvarja, da je spisan v času novega matriarhata. Uvede in zaključi ga korespondenca med piscem in njegovo zvesto bralko, ki si – to je ob koncu posebej nepotrebno – dopisujeta o vsebini romana. Rešetata točnost njegovih zgodovinskih premis, med drugim glede na (apokrifne) arheološke najdbe, in se sprašujeta, ali ni mogoče, da bi bili v preteklosti bojevniki tudi moški, na kar napeljujejo najdeni kipi, seveda uničeni in polomljeni. To kaže, kako zgodovino ves čas polirajo in si jo prikrajajo zmagovalci. Polpreteklo zgodovino romana ženske.

Moč je zgodba o ženskah, ki so v trenutkih nevarnosti, srda, v vseh izjemnih stanjih sposobne oddajati električnost. Začne se kot impulz v prstnih blazinicah, potem sunek z vadbo okrepijo in z njim lahko scvrejo možgane zoprnikov, recimo posiljevalcev, na kožo jim rišejo opeklinske vzorce, naelektrijo vodo in tresejo specialne enote. Tiste, ki prej zakrnelo žlezo v bližini ključnice uspešno aktivirajo, lahko znanje predajo naprej. Potem se množično in živahno prožijo ženske vstaje in prevrati: v Nigeriji, Moldaviji, ZDA, v manjšem obsegu pa povsod, kjer je na delu spolno zatiranje in izkoriščanje. Raziskovalni novinar, v samostan pobegla najstnica, ameriška senatorka z zvezami v obrambni industriji, angleška gangsterka, ki prevzema bratove in očetove dilerske posle; vsi se tako ali drugače znajdejo v svetu, kjer pred žensko močjo ni nihče varen. Najprej dobijo najzaslužnejši, proti koncu, ko zadeva uide izpod nadzora, ženske na mednarodnem in vseh prizoriščih uprizarjajo okrutna množična posilstva in bakanalije, raztrgajo svoje provizorične ljubčke in tako dalje. Očitno je posledica kasnejši matriarhat, iz katerega piše kot da avtor knjige, ki ji ne manjka apokaliptičnih prizorov in evangelijske vzvišene retorike. Prav tako je tipično, da z novim nastopom žensk preoblikujejo svete spise in Sina zamenjajo s Hčerjo, Očeta z Materjo.

Naomi Alderman se ukvarja s spekulacijami o distribuciji moči. Njena korespondentka na koncu pravi, da bi bil svet morda mirnejši in boljši, če bi ga vodili moški, kar je vse v funkciji obrata: dokler gre za moč in je pomembno, kdo jo ima v rokah – in tokrat je ta v ženskih, dobesedno – je vseeno, kdo je na vrhu, moč omogoča nesimetrijo in podjarmljanje. Moč je zanimivo spisan roman, ki predvsem nenavadno in napeto zastavi in potem skoraj do konca upamo, da navijamo za ideje o naprednejšem svetu. Pri tem se ta žanrski roman dela, da je nekaj več, in pojasnjevalni okvir je nekoliko odveč – apokrifne najdbe s priloženimi ilustracijami, premislek o razliki med matriarhati in redkimi obdobji patriarhata, kot da bi avtorica dvomila, da je vse to že dovolj dobro povedala v osrednjem delu. Sicer pa Moč dobro priziva tisti odrešenjski nemir in stanje negotovosti, ki gre k poznim obdobjem, ko je v zraku slutnja novega in prelomnega, tudi karakterizacija je dovolj razgibana in prepričljiva, učinkovita je ponekod privzdignjena svetopisemska dikcija. Dovolj pošten je roman tudi v izteku, ko razkrije, iz katerega bazena se mobilizirajo punce, ki slišijo glasove in jim sledijo, in glas, ki ga prepoznajo kot Njenega, je prej senca in tema kot luč, ljubezen in resnica.