Evangelij po Tomažu ...

V tretjem in sklepnem delu seriala Tolpa mladega Ješue se zgodi finalno dejanje najpopularnejše krščanske tragedije. Videli smo že neštevilne interpretacije Jezusovih poslednjih dni, ki opisujejo zadnjo večerjo, izdajo in prijetje, sojenje, pilatovsko umivanje rok, njegovo kalvarijo, križanje, zadnje besede in vstajenje. V pisani množici izdelkov, ki se šlepajo na slavo največjega zvezdnika v zgodovini človeštva, prevladujejo pravoverje, praznoverje in pridiganje, sem in tja pa se najde tudi kakšna bolj skeptična ali celo inovativna interpretacija. Tolmačenje Tomaža Lavriča, po katerem je Jezus povsem navaden človek, ki so mu strici iz verskega ozadja božje in nadzemeljske lastnosti prištukali naknadno (iz česar že dobrih dva tisoč let kujejo duhovne in materialne dobičke), je nekaj povsem novega. Ne le novega, ampak tudi avtentičnega, presenetljivo drugačnega in nesramno preprostega.

Poleg intrigantne premise, zanesljivo vodene kompleksne zgodbe, izpiljenih dialogov, psihološko in značajsko do visokega sijaja spoliranih likov, čudežev, mojstrsko »prevedenih« v posvetne, da ne rečem banalne dogodke, je treba omeniti še spektakularno vizualno podobo tega stripa. Lavrič nas tako rekoč na vsaki tabli razvaja z razkošnimi prizori, prepolnimi ljudi, in z osupljivo izdelano arhitekturo, zrisano iz dinamičnih, vrtoglavo se spreminjajočih zornih kotov. Nikjer ne ubira bližnjic, z isto fanatično obsedenostjo se od prve do zadnje strani posveča obojemu, detajlu in celoti, nepomembnim drobnarijam v ozadju in prvemu planu, posamezni sličici in kompoziciji celotne table. Od vsega obilja presiti bralec se lahko le vpraša, koliko neuzrtih rešitev in neodkritih draguljev ta prebogati strip, ki ga je obvezno treba brati večkrat in poglobljeno, skriva v svojih nedrjih.

Tako smo na straneh stripa uspešno detektirali tudi samega avtorja, ki se v cameo vlogi za hip pojavi v množici statistov. Kot nekoč mojster Hitchcock tudi Lavrič nastopa v skoraj vseh svojih stripih. In ko smo sramežljivega avtorja že izbezali na plano, smo ga pobarali, kako na koncu balade z distanco gleda na svoje delo. Koliko mu je uspelo udejanjiti to, kar je sprva načrtoval?

»Zvenelo bo neskromno, ampak tokrat mi je uspelo povedati vse, kar sem hotel, natanko tako, kot sem hotel. Kar se mene tiče, je zgodba popolna, bolje ne znam,« je odkrit Lavrič.

Poleg drugih kvalitet je strip tudi vrhunsko pobarvan. Za to je odgovoren Gorazd Vahen, ki je tako rekoč soavtor, ne pa zgolj kolorist, mar ne?

»Absolutno,« se strinja Lavrič. »Poleg tega, da je izreden talent, se je tudi do konca angažiral. To je bil tudi zanj maraton in prav svetopisemsko se je mučil, tako kot sem se prej jaz, ampak od mene, ki sem avtor, se tak mazohizem nekako pričakuje. Zasluži si soavtorstvo.«

Še preden je Vahen končal koloriranje tretjega dela, je lani pri francoski založbi Mosquito izšel črno-beli integral z naslovom Yeshua. Kako je prišlo do te izdaje in kako so jo sprejeli bralci, glede na to, da tema ni ravno komercialna?

Lavrič: »So bile kar težave. Velike založbe so dolgo cincale in nazadnje presodile, da raje ne bi. Božja roka je dolga. Ampak tudi Mosquito je ugledna mala založba, ponosen sem, da sem tam postavljen ob bok velemojstrom črno-belega stripa, Toppiju, Serpieriju, Battaglii, Žežlju.«

Tja nedvomno tudi sodiš. Kakšne so bile kritike v Franciji? »Pohvalne, ni pa bilo širšega odjeka. Računal sem, da bo strip prodrl s provokativno tematiko, a se je utopil v poplavi šodra.«

Škoda. No, Francozi bodo imeli možnost popravnega izpita že prihodnje leto na največjem evropskem stripovskem festivalu v Angoulemu, kjer so Lavričevo mojstrovino Rdeči alarm nominirali za nagrado v selekciji patrimoine (dediščina).

Ob izidu zadnjega dela Ješue sem na spletu ujel komentar, ki mi je kljub poltrolovski dikciji obtičal v spominu. Zapisano je nekako v slogu, da se je iz krščanstva lahko norčevati, da ga napada in ponižuje vsak, ki ima pet minut časa, če pa bi avtor kaj podobnega poskusil narediti z Alahom ali Mohamedom, e, tu bi pa že videl hudiča. Saj vemo, da tvoj namen ni bil norčevanje iz vere, a če bi se takole lotil islama, bi te najbrž hitro doletela fatva?

»Vse to je res. Mohamed bi bil v nasprotju z Jezusom tudi dosti hvaležnejši lik za strip, poln akcije –preganjani prerok, ki je združil arabska plemena, divji vojskovodja, imel je trinajst žena, to bi bila huda zgodba. Ampak to ni moja zgodba, izhajam pač iz krščanskega okolja, moral sem uporabiti najbolj medlega od svetih mož.«

Pa ima strip vsem kvalitetam navkljub tudi kakšno pomanjkljivost, slabost? Ima. Vašemu recenzentu se zdi lik Ješue v zadnjem delu nekoliko preveč medel, pasiven, nesposoben, preplašen, skoraj katatoničen. Kar je v popolnem nasprotju z ambicioznim, iznajdljivim, življenja polnim in z vsemi žavbami namazanim mladcem iz prvih dveh delov.

»Hja, zave se, da je zabredel preko svojih zmožnosti, v položaj, ki ga ne obvladuje več. Zeloti upravljajo njega in celotno gibanje, je njihova marioneta, odrežejo ga od Miriam, ki mu je dajala moč, in tako ga nemočnega le še nosi vse bolj divji tok zgodovine,« argumentira Lavrič.

Prav, sem pač konservativni bralec, ki težko gleda tako neaktivnega junaka. Pa čeprav je njegovo obnašanje še kako življenjsko in človeško. Saj ravno o tem govori ta strip, da božanstva predstavi kot navadne ljudi. V redu, ampak sem moral ziniti.

Ješua je na koncu poti nekoliko omagal, zato pa so drugi liki toliko izrazitejši. Člani njegove tolpe, ki sicer ostanejo brez šefa, a kot brezposelni apostoli še naprej tržijo šefovo »svetost« in »nesmrtnost«. Miriam, že nekoliko odcvetela nekdanja prostitutka, kljub letom še enkrat uporabi svoje ženske čare za »zadnjo veliko čarovniško predstavo«, s katero se bo za vedno združila s svojim ljubljenim. Prizor, v katerem se Miriam kopa, češe, dišavi, šminka in lišpa, hkrati pa žalovalci pripravljajo truplo njenega ljubega za grobnico, je srhljivo močan. Še mo(go)čnejši pa je konec stripa, kjer ostareli Filip, nekdanji idealist, sedaj pa cinik, do konca pove celotno žalostno štorijo mlademu zgodovinarju Zahariji. Ta se odloči, da zgodovine ne bo le popisoval, ampak bo dejavno posegel vanjo. Zadnje strani tega stripa, ki se dogajajo na ozadju divjih bakanalij, so presenetljive in pretresljive. Teh nekaj strani zagotovo sodi med vrhunce domačega in svetovnega stripa. Ko sem to videl, sem padel na rit. Jebenti, Lavrič, spet ti je uspelo!

Serial Tolpa mladega Ješue je kljub že tisočkrat prežvečeni zgodbi mojstrovina pripovedništva, vizualizacije in sporočila.

... in Ratmanovo vstajenje

Ješua je seriozno delo, ki je skorajda brez humorja, Ratman pa vsebuje zgolj in predvsem humor. Nič ne jemlje resno, nič mu ni sveto. Albuma ne bi mogla biti bolj različna, težko je verjeti, da ju je ustvarila ista roka; prvi je trezno realističen, drugi histerično karikaturen, prvi je celovit in univerzalen, drugi razdrobljen in lokalen, prvi slogovno uravnotežen, drugi naspidirano eklektičen, prvi zadržan in poduhovljen, drugi nebrzdan in materialen, v prvem junaki ves čas potujejo, v drugem je Ratman hud zapečkar ... Nemara je njuna edina skupna točka naslov prve epizode drugega dela: Vstajenje.

Ko po 22 letih Ratmana obudijo iz kome (ves ta čas so ga pri življenju ohranjali s pivsko peroralno infuzijo), se znajde v stolpu ljubljanske mestne hiše (Rathaus, heh). Zraven je tudi župan Zoki. Vedno sem bil prepričan, da prvi mestni velmož na koncu skoraj vsakega stavka uporablja mašilo ne, toda po Lavriču sodeč je to bolj nosljajoči nje. Mu bo že treba verjeti na besedo, saj se je z leti izmojstril v uporabi izposojenih in v kovanju avtohtonih onomatopej. Poglejmo oziroma poslušajmo nekatere: GLUK (pitje piva), KRACK (lomljenje stekla ali bliskanje), SBAK, KTOM (udarci), SPLAF (padec lažjega objekta v vodo), ŽBUMP (padec težjega objekta v vodo), ŠVAS! (klofuta), FSSK! (sprejanje), KLANG (kotaljenje prazne pločevinke), KLONG (udarec težkega kovinskega predmeta), MRRNJH (drnjohanje), TROMP (topotanje množice tekačev), SPAC (padec konjske fige na tla), ČMOK (pohoditev iste fige), GNH (stokanje zaradi napora), SKREB SKREB (praskanje po trdi podlagi), ČA-ČAK (repetiranje šibrovke), KLOP KLOP KLOP (Buhovo štorkljanje v coklah), ŠPAF (silovita brca) in PFRD (mokro izločanje). SSKJ je zrel za novo, dopolnjeno izdajo.

V 112-stranskem albumu so zbrane vse Ratmanove pustolovščine, tiste, ki so izšle v albumu leta 1997, in tafrišne, nastale po 22-letni hibernaciji, pa tudi vse naslovke, spremljevalne ilustracije in vinjete. Tako, da je v tem epohalnem integralu zbrano tako rekoč vse, kar je izšlo v zvezi z Ratmanom. Posebno poslastico najdemo na koncu, kjer so naštete vse ljubljanske lokacije, kjer ga je Ratman biksal, nastopajoči moški, ženski in otroški liki iz drugih stripov ter nazadnje gostujoči avtorji, stripovski velemojstri, od katerih je Lavrič plonk ... eee, povzemal slog. Nedoumljivo je, s kakšno neznansko lahkoto risanja se naš Tomaž suvereno sprehaja med legendami, kot so Charles M. Schulz (Snoopy), Robert Crumb, Dik Browne (Hogar Grozni), Frank Miller (Batman), Franquinn (Gaston, Črne ideje), Hermann (Jeremiah), Hergé (Tintin), Magnus (Alan Ford), Manara (ah, te njegove ženske), Moebius (Hermetična garaža), Morris (Srečni Luka), Hugo Pratt (Corto Maltese), Serpieri (Druuna), Uderzo (Asterix) in Walt Disney, če omenim le nekatere. In Lavrič ne spreminja le sloga risanja, pač pa tudi Ratmanovo fiziognomijo, saj je vsakič čisto drugačen, personificiran, kot bi ga narisali nesmrtni mojstri stripa: včasih superherojsko nabildan, drugič bolj zavaljen, z ušesci, ločenimi od glave, pa stiliziran, poenostavljen ali komaj prepoznaven ... S to vizualno bravuro je Lavrič dokazal, da sodi v najvišjo kasto striparjev, med svoje idole.

Tudi sam Ratman je bizarna mešanica različnih fiktivnih junakov in resničnih oseb: v njem je nekaj Miki Miške (seksi hlačke z dvema velikima gumboma na trebuhu), Batmana (rokavice do komolcev in kostum s kapuco, ki zakriva zgornjo polovico obraza), pokojnega Janeza Drnovška (brčice) in avtorja samega (tavisoke vinsko rdeče superge All Star, kakršne je v mladih letih nosil). Sumimo tudi, da Ratman skriva nekatere značajske lastnosti svojega tvorca, na primer kombinacijo anarhoidne destruktivnosti in potrebo po javnem redu in miru. Je strasten kadilec, jedec in pivec, zvest lokalni znamki piva (ki je ne bom oglaševal), pri popivanju često nima prave mere, zato se zjutraj prebuja s hudim mačkom na najbolj nemogočih mestih. Rad pogleda, pošlata ali uščipne kakšno skladno razvito pripadnico (vse manj) nežnega spola, kar je postalo v času gibanja #MeToo velik problem. Je samotar, stalne spremljevalke, družine ali podganjega naraščaja nima. Njegov edini prijatelj je inšpektor Štor, ki je iz policije presedlal v diplomacijo. Čeprav Ratman ne deluje preveč inteligentno, veliko bere, med drugim Sapramiško Svetlane Makarovič, Zmagoslavje podgan Milana Dekleve ali Mausa Arta Spiegelmana. Nekaj se sicer trudi okoli javnega reda in miru v prestolnici, a naredi več škode kot koristi. Zato ni ravno zgled otrokom, mladini in Mladini. Kljub vsemu ga imamo radi, saj je naš prvi, pravi in edini superheroj.

»Narod ima take superheroje, kot si jih zasluži!« Tale citat pokojnega Maxa Modica preberete na zadnji platnici albuma. Tomaž Lavrič, lepo, da si dal na album izjavo našega prijatelja.

»Ja, se mi zdi lepo posvetilo Maxu, ljubitelju šunda,« se strinja avtor.

Sicer se ves čas delaš norca iz svojega mesta, a Ratman se mi zdi najlepše posvetilo Ljubljani, kar sem jih kdaj videl. S srčki in emodžiji ...

»Tudi prestolnica ima takega superheroja, kot si ga zasluži. To je pravzaprav majhno luštno mesto z majhnimi luštnimi kotički in majhnimi problemi. Zato ne potrebuje tazaresnega superjunaka, ampak je dovolj takle malo trapast in brez prave kondicije, da se bori s pasjimi kakci in prometnimi zamaški in korupcijo, ki je ni, nje.«

V prvem delu je Ratman živel v ljubljanskem podzemlju, jaških in kanalizaciji, imel je Drnovškove brčice in večinoma počel pizdarije. V novejši verziji so brčice in pizdarije ostale, a zdaj živi veliko višje, v stolpu mestne hiše ali v zvoniku stolnice sv. Nikolaja. Opazno je, da se rad smuka okoli župana, poleg tega vdano služi tudi predsedniku Pahorju, pomaga v vrtcih, opravlja naloge mestnega redarstva, postal je družbeno koristen ... Je to sploh še naš Ratman?

»Je dve desetletji starejši in debelejši, bolj uslužen do oblasti, upa na častno občinsko penzijo. Trudi se prilagoditi novim politično korektnim časom, a včasih ne more iz svoje kože.«

V stari verziji je bila posamezna epizoda praviloma zrisana v enem slogu, v novi pa znotraj ene epizode shizofreno menjavaš sloge, skačeš od realizma do karikature in nazaj, od atletskega do debelega Ratmana ...

»Ja, hitro se naveličam istega stila. Prej sem zdržal vsaj vso epizodo, zdaj le še nekaj kadrov. Mogoče je to za nekatere bralce malce moteče. Zato pa drugi niti ne opazijo.«

Ovekovečil si tudi Aleksandra Buha, založnika, ki te je dolga leta gnjavil, da narišeš nadaljevanje stripa. Zdaj je postal nesmrten ...

»Naš dragi Buh, založnik, prodajalec in ljubitelj stripa, si zasluži vsaj tak papirnati spomenik. On in njegova obskurna Stripartnica v globinah murgelskega podzemlja.«

Vemo, da te je groza, če kdo pride na isto zamisel kot ti. Kako to, da si v strip potem vključil italijansko inačico Rat-Mana (avtor Leonardo Ortolani ga je zasnoval leta 1989, torej pred našim Ratmanom), ki ti gotovo zbuja nelagodje. Mimogrede, laški Rat-Man je hudo zoprn pamž, s katerim naš Ratman ne samo da ni vzpostavil dobrososedskih odnosov, ampak ga je lastnonožno katapultiral v deželo mu materino.

»Res sem bil kar šokiran, ko sem odkril še enega Ratmana, in to celo zelo popularnega, takoj v soseščini. Nisem ga mogel ignorirati, zato sem ga raje vključil in potem nanj stresel jezo. No, pozneje sem na internetu odkril še kup drugih Ratmanov in sem se malo potolažil.«

Na koncu si vestno zapisal seznam stripovskih avtorjev, katerih slog si snel in uporabil. Je kateri od njih videl tvoje delo? Avtor italijanskega Rat-Mana mogoče?

»Ne ne, to je le prijazno posvetilo vzornikom. In zabaven kviz za ljubitelje in poznavalce, ki lahko razkrivajo, kje je kdo skrit.«

V epizodi Primite tatu (kar spet potegne na Hitchcocka) si nam privoščil kup stripovskih sanjskih lepotic, ki se v kopalkah nastavljajo ... soncu. V mojem imenu in imenu bralcev – hvala ti.

»Prosim. Potreboval sem zgodbo, kjer bi imel izgovor, da bi lahko imel vse te bejbe na kupu. Pa ne le generičnih prsatih bojevnic, ampak znane stripovske junakinje, punce z močnim značajem in lastno kariero in vseh … hm … dimenzij.«

Brez skrbi, uživali smo na tisti portoroški plaži, vmes pa čisto pozabili, zakaj je Ratman sploh šel tja. In tako, kot si nabral cvetober fatalk, si na kup zbobnal tudi krdelo stripovskih otročajev, kot so Calvin, Denis Pokora, Titeuf, Charlie Brown, Bart Simpson, Dexter, Cartman iz South Parka ... Ki niso ravno lepo vzgojeni.

»Ja, v neki drugi zgodbici sem nabral vse znane navihane stripovske mulce, da mučijo Ratmana in ubogo vzgojiteljico.«

Ne moremo se znebiti občutka, da je Lavrič pri tem tudi malce užival.

Na koncu prvega dela si svojega junaka pokončal, v temle pa si v večno črnino tuša potopil junaka in tudi njegovega avtorja. Si še živ? S kom sploh govorim?

»Avtor je preživel, samo malo je zapackan. In novo preprogo potrebuje.«

Torej se z Ratmanom ponovno srečamo čez kakih 22 let?

»Če bo bog dal. In mestno županstvo poštempljalo.«

Kot Ješua si tudi Ratman nedvomno zasluži preboj na mednarodni stripovski trg. A Lavrič meni, da bi ga zaradi lokalnega značaja, likov in tem težko izvozili v tujino. Poleg tega so nekatere šale tudi jezikovno neprevedljive in jasne le v slovenščini, na primer Huda mačka, Primite tatu, Strašna pot. No, če ne more Mohamed h gori, pa naj pride gora k Mohamedu. Glede na to, da je Ratman neprimerno boljša reklama za Ljubljano od še tako prodorne trženjske akcije, županu in njegovim svetnikom predlagam, da Ratmana za začetek prevedejo v angleščino, japonščino in kitajščino, stiskajo v nakladi milijon izvodov in jih zastonj delijo turistom. Lahko bi pripravili itinerar sprehoda po Ratmanovih poteh, med katerim bi navdušeni turisti obiskali vsa znamenita mesta, kjer ga je lomil naš junak. Pa majice, figurice in priponke z njegovim likom, lahko bi ga dali v mestni grb, Lavrič je že izdelal dizajn ... Možnosti so neomejene.

Ljubljana bi tako postala resnična turistična velesila, Janković pa njen dosmrtni župan, nje.

Strip:
Tolpa mladega Ješue: Kralj
Kdo: besedilo in risba Tomaž Lavrič, barve Gorazd Vahen
Založba: Buch, 2019
Cena: 19 evrov

Strip:
Ratman (integral)
Kdo: Tomaž Lavrič
Založba: Buch, 2019
Cena: 25 evrov