Tadej Droljc, intermedijski umetnik

Tadej Droljc (1981) je intermedijski umetnik, skladatelj eksperimentalne elektronike in kreativni programer, ki ustvarja tehnološko napredne avdiovizualne kompozicije in z njimi unovčuje svoje akademsko znanje s področja »računalniške glasbe«.

Pridobil ga je med doktorskim študijem na Centru za raziskave nove glasbe na britanski univerzi v Huddersfieldu. Droljčev pristop k ustvarjanju, pri katerem raziskuje odnose in dvosmerno komunikacijo med zvokom in sliko – oziroma »kompozicijski prostor, ki nastane med njima« –, je tako samosvoj in tehnološko zahteven, da je moral za uresničitev svojih vizij ustvariti svoj programski sistem: »Imel sem izjemno specifične želje. Želel sem ozvočiti delce, ki se premikajo v tridimenzionalnem prostoru, in ker programska oprema, ki bi to omogočala, ne obstaja, sem jo moral enostavno narediti sam.« Ko podrobneje pojasnjuje, kaj pravzaprav dela, ko ustvarja, med drugim govori o modularnih sistemih za procesiranje geometrije, o granularni sintezi, o medmodalni drami, o konceptu avdiovizualne eskapologije in podobnih um begajočih pojmih, ki spominjajo na znanstveno fantastiko in ob katerih se lahko laiki v nekolikšni zmedenosti zgolj popraskamo po glavi. Zato se zdi umestno vprašanje: »Kako pa svoji stari mami razložiš, kaj pravzaprav počneš?« Droljc globoko pomisli in reče: »Lahko bi rekel, da je to glasbena intermedija …« »Hm, okej, tega moja stara mama že ne bi razumela,« smehljaje spozna. Za trenutek v molku še enkrat razmisli in nadaljuje: »Rekel bi ji, da ustvarjam glasbo z vizualizacijami, kjer sta zvok in slika tako prepletena, da ne veš več, od kod kaj prihaja.«

Res, Droljčeva hipnotična dela, ki so dovršena tako v vizualni kot v zvokovni razsežnosti, delujejo kot enovite umetnine, kjer zvok napaja sliko in obratno. Pravzaprav raziskuje princip dela, ki mu pravi »nehierarhični pristop k avdiovizualni umetnosti«. Z njim stremi k enakovrednosti obeh medijev: »To je sicer utopična zamisel, saj moraš vedno začeti z eno komponento, ki ji nato druga sledi, a želim ustvarjati avdiovizualna dela, kjer oba medija enakovredno dirigirata dogajanje.« Še en koncept, ki ga raziskuje v svojem delu, je tako imenovana avdiovizualna eskapologija – termin, ki ga je Droljc sam skoval med pisanjem doktorske naloge. Prakso je poimenoval po eskapoloških podvigih mojstrov iluzije, kot je bil Houdini, gre pa za »med-modalno dramo ujetosti in osvobajanja v in od medija«.

Droljc je nedavno v ljubljanskem Kinu Šiška v koprodukciji s konzorcijem OSMO/ZA predstavljal tri projekte: svoj najnovejši solistični projekt Žarkolom – »kompozicijo za laser, luč, projekcijo in zvok«, Capillaries Capillaries – »avdiovizualni časovni objekt, ki je obravnavan kot metafizični material znotraj visokonapetostnega kontinuuma«, ter letošnji projekt Synspecies, ki ga je ustvaril skupaj s španskim glasbenikom Eliasom Merinom. Pri slednjem gre za ustvarjanje, navdihnjeno z virtualno ekologijo – »nestabilnimi morfološkimi prostori, ki izhajajo iz interakcije med nečloveškimi entitetami in praznino«. Osupljivi performans Žarkolom je za Radio Študent v enem stavku precej slikovito povzela Hana Uma Zagmajster: »Droljc nas vodi po vesolju.« Nekaj podobnega o Droljčevem delu ugotavlja tudi njegov »number one fan«, legendarni gledališki umetnik Dragan Živadinov, ki je obisk Droljčevega performansa Singing Sand na razvpitem avstrijskem intermedijskem festivalu Ars Electronica opisal kot prisostvovanje »oblikovanju kozmičnega prostora, ki je s svojim ’morfiranjem’ pred nami oblikoval bazičen občutek rojstva materije. S svojimi parametri je vplival na to, kako kozmično materialnost vidimo.« Živadinov je Droljčevo delo označil za »Techno poesis« in dodal, da je »vsaj tako lepo kot pesem Dragotina Ketteja Na molu San Carlo«.

Droljčevih tehnološko naprednih, futurističnih instalacij pa nikakor ne opevajo zgolj lokalna kulturna elita in novinarji Radia Študent, kjer je bil Droljc, preden se je za osem dolgih let preselil v Veliko Britanijo, sodelavec glasbene redakcije. Pravzaprav je ravno nasprotno: še večje prepoznavnosti kot pri nas je deležen v tujini. Prejel je številna mednarodna priznanja, med drugim študentsko nagrado lumen prize, nagrado Edigma Semibreve in nagrado madatac za najbolj obetavnega videoumetnika. S svojimi umetninami je gostoval na festivalih po vsem svetu, poleg omenjene Ars Electronice denimo tudi na festivalu L.E.V. v Španiji, festivalu Marche du Film – ki je pobraten s filmskim festivalom v Cannesu –, na japonskem Inter BEE Tokyo, portugalskem festivalu Semibreve, pa tudi denimo na festivalih Node, Sonica Glasgow, Brighton Digital Festival in Madatac.