Jean Anouilh: Antigona

+ + + + +

Prevod drame, katere odrska uprizoritev je v okupiranem Parizu leta 1944 polnila dvorane.

Brez tega uvida je branje tako prazno, kot je gledanje renesančnih slik, ne da bi poznali kontekst časa. Slovenski izdajatelj je pri tem sicer drobceno pretiraval, saj je spremna beseda celo daljša od prevedenega teksta.

Ko se je francoski dramatik odločil za predelavo Sofoklesa, si je s tem utrl pot mimo cenzure, saj so cenzorji 20. stoletja neradi prepovedovali antične avtorje; tudi komunistična diktatura na Slovenskem je na enak način požrla Smoletovo Antigono. Starogrška Antigona je pri Anouilhu modernizirana in občinstvo je v njej videlo gesto rezistence in v Kreontu maršala Petaina. Njena posebnost ni bila le to, da je govoreč o tebanskih časih pripovedovala o aktualni Franciji, ampak je s pripovedjo godila hkrati nacistični in uporniški publiki. Na premieri so enako navdušeno ploskali nemški oficirji in francoski domoljubi. Omogočila je namreč dvojno branje, saj je tudi Kreonta prikazala kot žrtev, ki je izgubila morda celo več kakor Antigona, saj je bila ta le ob življenje. V njej ni dilem, zakon tradicije in rodu je zanjo močnejši od aktualne oblasti, on pa bíje notranje boje in izgublja bližnje drugega za drugim.

Vprašanje sodelovanja z okupacijskim režimom po uradni kapitulaciji pač ni preprosta in enosmiselna situacija. Anouilh je imel prijatelje fašiste, čeprav sam ni bil fašist.

Toda drama ni bila le enodnevnica, vztrajala je tudi po osvoboditvi in igrali so jo v Angliji in po drugih evropskih odrih.

Mojstrovina, ki z jezikom literature vsili premišljevanje o temah, ki ga vladajoča diktatura ne dopušča.