Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

»O čemer ne moremo govoriti, o tem ne smemo molčati«

Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino.

V avtobiografskih delih obravnava svojo intimnost. Odkrito spregovori o spopadanju z epilepsijo in s pomanjkljivim zdravstvenim sistemom, položaju neodvisne kulturnice oziroma samozaposlene v kulturi in družinskem življenju oziroma materinstvu ter spolnosti in erotiki – pravzaprav obravnava žgoče družbene probleme. »Prepričana sem, da kdorkoli, ki se poglobi v svoje osebne težave, ugotovi, da so te v veliki meri politične,« pravi. Je med najpogosteje uprizarjanimi sodobnimi slovenskimi avtorji, o vplivu in pomembnosti njene dramatike pa pričajo tudi simpoziji, ki so posvečeni njenemu pisanju, ter diplomske naloge, doktorati in razprave o njeni dramatiki. Njeno dramsko pisavo analizirajo in cenijo naši najuglednejši teatrologi, publicisti in kritiki. Prepoznavna pa ni zgolj na domačih tleh: njena dela so prevedena v kar devetnajst jezikov, uprizorjena so bila tako rekoč po vsem svetu, med drugim denimo v ZDA, Rusiji, Bolgariji, Srbiji, Avstriji, Albaniji, Izraelu, na Norveškem, Poljskem in Slovaškem. V Cankarjevem domu trenutno uprizarjajo njeno erotično dramo to jabolko, zlato v režiji Primoža Ekarta. Poleg avtorske dramatike se občasno ukvarja tudi z dramaturgijo in režijo, s pisanjem esejev in proze, udejstvuje pa se tudi kot performerka.

Izjavili ste, da gledaliških predstav ne obiskujete prav radi, da raje gledate filme. Kako to?

Ker se precej redkeje zgodi, da vidim dobro, navdihujočo predstavo kot dober film. Mnogo manjša možnost je, vsaj glede na to, kar mi je všeč. Tukaj gre predvsem za okus. Nisem človek četrtih sten oziroma nekakšne meščanske estetike, zato je v primerjavi s filmi mnogo manj možnosti, da naletim na predstavo, ki se mi bo zdela vznemirljiva. Poleg tega pa potrebujem zaradi družinskega življenja vložiti veliko več v to, da se sploh spravim v gledališče. Film je mnogo bolj dostopen.

Je morda ravno ustvarjanje v izoliranem mehurčku, v katerem je ustvarjalec odporen proti neposrednim zunanjim vplivom s področja, v katerem ustvarja, recept za tako edinstvena dela, kot so ta, s katerimi ste zgradili svoje ime? 

Mogoče je tako, a kar se me ne tiče, je pomembno predvsem to, da si odprt za različne umetniške medije: da se ne osredotočiš zgolj na področje, v katerem ustvarjaš. Če si umetnik na nekem področju, si pač umetnik. Ne glede na to, ali si pisatelj, ali slikar, ali glasbenik, afiniteto imaš do umetnosti kot take. Zame sta denimo izredno navdihujoča likovna umetnost in glasba. Nikakor me ne zanima zgolj gledališče. Definitivno ne morem delovati na vseh poljih umetnosti, niti nimam toliko različnih talentov, pa tudi časovno se je nemogoče razprostreti po različnih umetniških področjih.

Čim umetnik zavzame stališče, da njega politika ne zanima, da piše zgolj denimo ljubezenske zgodbe, je to stališče že politična gesta.

Svoje tekste načeloma mirno prepuščate režiserjem. Se vam ob tem ne pojavlja strah pred tem, da bi vaše besedilo lahko režiser napačno interpretiral? 

Nimam tega strahu. Ko nekaj dam od sebe, naj bo, kar bo. Seveda si želim, da bi bilo to optimalno, a optimalno je stvar okusa. Naredili bodo to, kar jih v mojem besedilu nagovarja. Seveda ne morem reči, da mi je popolnoma vseeno, a ko besedilo vzamejo v svoje roke, to po eni strani ni več moje delo. Postane njihovo, postane neko drugo umetniško delo. Ne pričakujem, da bo predstava spregovorila v mojem imenu: govori v imenu režiserja, igralcev, scenografa in vseh ostalih, ki delajo na tisti konkretni predstavi. Po drugi strani moje besedilo ostane, saj je to, kar napišem, zaključeno umetniško delo, in ne samo v literarnem smislu: svoje pisanje namreč dojemam kot performativno dejanje. To, kar napišem, govori samo zase. Ni nujno treba, da bi bilo dopisano z uprizoritvijo. Uprizoritve mojih besedil so nujne predvsem z eksistenčnega vidika, saj sicer za dramsko besedilo ne dobim plačila.

Je kdo vaše besedilo uprizoril popolnoma drugače, kot ste si uprizoritev sami zamislili? 

Pravzaprav je tako z vsako uprizoritvijo. Neka uprizoritev je lahko narejena po mojem okusu in podpira to, kar sem napisala, druga pa morda tudi podpira to, kar sem napisala, pa ni narejena po mojem okusu. Tu ne morem soditi, saj gre resnično zgolj za stvar okusa. A vseeno, bile so tudi uprizoritve, ki so bile tako mimo, da sem morala uveljaviti svojo avtorsko voljo. Denimo takrat, ko so v Rusiji uprizarjali 5fantkov.si. Iz besedila so vrgli vse vojne prizore, češ da vojna morda bremeni nas na Balkanu, da pa v Rusiji to ni del njihovega vsakdana. Ven so vrgli družinsko nasilje, saj to naj ne bi bilo primerno za ruski oder, ker tam očitno tudi družinskega nasilja ni. Potem so vrgli ven še kletvice oziroma prizor, v katerem se ti fantki učijo preklinjati. Zato sem se vprašala, kaj je od mojega besedila sploh še ostalo. Rekla sem jim, naj navajajo, da je predstava narejena zgolj po motivih mojega teksta. A to je bilo edinkrat, da sem posegla na tak način, saj se mi je zdelo, da so iz teksta ven vrgli tri četrt vsebine. Resnično so ven pometali ključne točke.

Tako vaši teksti kot vaši performansi pogosto črpajo iz vaših lastnih izkušenj. Zakaj je pomembno, da v svoja dela vključujete avtobiografske elemente? Verjetno jih vsi pisatelji, vendar je pri vas to bolj neposredno in eksplicitno. 

Vzgib po pisanju avtobiografskih del je izhajal iz potrebe, da pišem o stvareh, o katerih se sicer ne govori. Splošno razširjen prevod Wittgensteinovega stavka bi povedala drugače – o čemer ne moremo govoriti, o tem ne smemo molčati. Tako družbene kot posameznikove frustracije se pogosto pojavljajo ravno zato, ker se o nekaterih stvareh ne govori. Pri meni je to izhajalo predvsem iz epilepsije, saj je med tistimi, ki se s to boleznijo spopadamo, do nje precej čuden odnos: ljudje z epilepsijo in njihovi bližnji o njej težko ali ne govorijo in ravno zato sem začutila potrebo, da jo obravnavam v svojem pisanju. A pri tem nikakor ne govorim izključno iz položaja žrtve. Kar je sledilo v nastajanju mojih avtobiografskih del, je bilo veliko lažje napisati, saj sem hitro ugotovila, da pravzaprav sploh ni težavno govoriti o lastnih izkušnjah. Nasprotno: sploh ne vem, o čem drugem lahko pišem kot o sebi. Težko se dotikam tem, ki se me ne tičejo. Preprosto si ne upam govoriti o stvareh, o katerih nič ne vem. Ne morem govoriti na primer o revščini v favelah, saj nimam pojma, kako je tam, nisem je občutila na lastni koži. Zato so tudi denimo v otroških tekstih, ki jih pišem, vedno prisotni avtobiografski elementi. Celo tisti momenti, ki na videz delujejo najbolj neavtobiografski – torej tisti, ki so prevedeni v fikcijo –, so pogosto izrazito avtobiografski. Pravzaprav pri svojem ustvarjanju ne morem ločevati med avtobiografijo in fikcijo.

Ali to, da pišete in razglabljate o svoji bolezni, morda na vas učinkuje terapevtsko? 

Glede na to, koliko epileptičnih napadov imam, bi bila morda že zdavnaj pokojna, če ne bi pisala. Ne vem, lahko pa, da bi jih imela manj. Na splošno verjamem v to, da umetnost v celoti nosi potencial terapevtskega učinka. Nočem pa se tu preveč izrekati, saj je zadnje čase prisotnih toliko špekulacij, toliko nekih instantnih pozitivnih rešitev tipa »če vsak dan molim ali meditiram, bo vse popolno«. Zdi se mi, da nas obkroža kup tovrstne nesnage, ki daje ljudem neko lažno upanje, zato tu rajši ne bi nič dodajala.

Ali imate pri pisanju o svojem osebnem življenju kakšne zadržke? Ali nekaterih vidikov svojega osebnega življenja namerno niste obravnavali v avtobiografskih dramskih tekstih, da se ne bi pretirano razgalili?

Zadržki se pojavijo zgolj pri tem, da nočem prizadeti ljudi. Včasih si sicer mislim, »ah, s tem pa ne bom nikogar prizadela«, pa ga ravno tako užalim. Spet drugič iz previdnosti nekoga ne omenim, pa je prizadet ravno zato, ker ga ne. A to, da ne prizadenem ljudi, ki so v mojem življenju, je edina bariera, ki me zavira. S tem ne mislim samo tistih ljudi, ki so mi blizu, temveč tudi tistih, ki za moje življenje niso tako pomembni. To pa je edina omejitev. Sicer pa v mojem življenju ni nič takšnega, kar bi morala skrivati.

Kaj pa vidiki vašega življenja, ki jih je preprosto pretežko ubesediti, čeprav bi jih želeli? 

Absolutno, ampak o teh stvareh pač ne pišem, ker ne znam. Zmeraj so stvari, ki jih želiš ubesediti, skušaš, se trudiš, ampak preprosto ne gre. Nimam težav z ubeseditvijo dogodkovnih stvari, težava se pojavi, ko skušam ubesediti občutja, strahove. Ko nekatera čustva skušam prevesti v besede, se lahko ogromno izgubi v prevodu. Ne gre za stvari, ki bi jih želela skrivati pred drugimi. So tudi intimne stvari, o katerih načelno ne govorimo, a ne vem, če je kaj, kar bi želela pred komerkoli skrivati.

Mineva kakšno leto od viralnega odziva na Beletrinino objavo vaše razvpite fotografije z razrezano slovensko zastavo. Kako ste takrat doživljali buren medijski odziv, zgražanje in sovražne komentarje? 

No, to pa je ena od stvari, o katerih ne govorim. O tem nimam kaj povedati. O tej zadevi sploh nimam mnenja, zato je preprosto ne morem komentirati.

Kadar pa je glavni junak moški in je ženska v vlogi rekvizita, se nikomur ne zdi, da je to politično. A tudi to je politično!

Tudi če odmisliva to fotografijo, me vseeno zanima, kako doživljate pojem »provokacija« in kakšno vlogo ta igra v vašem delu? Se moramo včasih preprosto zateči k provokaciji, da lahko odpremo določena družbena vprašanja? 

Moram reči, da mi gre provokacija na živce, ker se mi zdi cenena. Doslej še nobenega svojega dela nisem zasnovala kot provokacijo, ampak po odzivih na njih vidim, da jih ljudje včasih tako razumejo, čeprav sama nikakor ne želim provocirati. Lahko pa je tudi ravno obratno: neka druga umetnost, ki ni bila mišljena kot provokacija, je v mojih očeh lahko ravno to. O stvareh razmišljam izrazito na metaforični ravni. Ko pišem o vsakdanjih ali banalnih stvareh, prav tako razmišljam skozi metafore. Tudi ko berem druge tekste, se večkrat uštejem, saj jih skušam brati skozi metaforo, pa morda sploh niso metaforični. Zato lahko nekaj, kar jaz doživljam kot metaforo, drugi dojamejo kot izzivanje. A nikakor ne želim ustvarjati z namenom provociranja. Če sem to kdaj naredila, sem to storila nenamerno.

V vašem avtobiografskem pisanju se načelno skriva političen podton ali družbeni komentar. Kateri vidiki vašega osebnega življenja nosijo potencial za dramsko tematiziranje političnega? Se ti skozi čas spreminjajo? 

Pravzaprav menim, da je vsa umetnost politična. Čim umetniško delo pride v stik z občinstvom – tudi če gre na primer za pesem, ki jo v intimi pošljem enemu človeku – je to politično. Preprosto ne morem napisati osebnega ali intimnega besedila, ki ni politično, če ga dam v branje družbi. Glede na to, da razumem umetnost kot politično, je tudi vsaka tema politična. Nemogoče se je izogniti temu, da bi bila politična. Noben umetnik se ne more. Če je umetnik popolnoma apolitičen in govori o stvareh, za katere meni, da nimajo zveze s politiko, je ravno na ta način političen. Čim umetnik zavzame stališče, da ga politika ne zanima, da piše zgolj denimo ljubezenske zgodbe, je to stališče že politična gesta. Zato sem vsakič, ko govorimo o politični umetnosti, zelo zmedena, saj ne razumem, katera umetnost naj ne bi bila politična.

Vseeno pa imajo nekateri vidiki vašega osebnega življenja izrazitejši političen podton kot drugi. Na primer vaš položaj v vlogi neodvisne umetnice oziroma samozaposlene kulturnice.

Ja, zato, ker se na bolj ekspliciten način ukvarjam z nekimi vzvodi v družbenopolitičnem kontekstu. Ne vem, ali zmorem in znam pisati oziroma o svetu razmišljati na kakršenkoli drug način. Ko pišem avtobiografske tekste, se ukvarjam s svojim vsakdanom. V tistih točkah, ko moj vsakdan naleti na neko bariero, ki jo je postavila vladajoča elita, je to navzven bolj politično, navznoter pa je to, kar se dotika mene, moja lastna težava. Na primer to, da ne dobim bolniške, je moj osebni problem, hkrati pa je seveda izrazito političen. Prepričana sem, da kdorkoli, ki se poglobi v svoje osebne težave, ugotovi, da so te na neki ravni politične. Tudi ko se poglablja denimo v svoje intimno, partnersko življenje. Ko je na primer neka ženska v intimnem razmerju z nekim moškim, njun odnos v veliki meri dirigira patriarhalna družba. Tudi če se o teh stvareh pogovarjamo na intimni ravni, je to politično vprašanje. Hkrati je nemogoče določiti, koliko patriarhat določa neko partnersko zvezo in koliko nesoglasij izhaja iz tega, nemogoče je točno definirati in pokazati, »evo, tu je problem«. Sem pa prepričana, da ogromno težav v intimnih razmerjih izvira prav iz patriarhalnega ustroja. Lahko pa da ne, lahko pa je ravno zaradi tega ustroja odnos super. Skratka, ne vem, kako se lahko posameznik izloči iz političnega. Med osebnim in političnim ni ločnice.

Torej lahko tudi erotično dramo oziroma dramo o ženski seksualnosti, kot je to jabolko, zlato, ki se trenutno uprizarja v Cankarjevem domu, razumemo kot politično, družbeno angažirano gesto? 

Tega besedila sicer ne razumem preprosto kot političnega. Nastajanje te drame je bilo politično predvsem v literarnem smislu. Pravzaprav je ta tekst začel nastajati iz literarnih vzgibov, ne iz gledaliških, saj sem spoznala, da erotična drama kot žanr sploh ne obstaja. V tem pogledu pa je to absolutno politično.

Tako v literaturi kot v filmu poznamo erotične žanre, seveda obstajajo tudi gledališke predstave oziroma gledališki dogodki z eksplicitno seksualnostjo, v dramatiki pa erotične drame ni. Zakaj je to tako? Če obstajajo predstave, v katerih pride do zelo eksplicitne seksualnosti, zakaj ne obstaja erotična drama? Ukvarjala sem se s tem vprašanjem. Tega sem se lotila tako, da sem izhajala z ženskega vidika. Od nekdaj so prisotne neke bodisi ruralne bodisi urbane legende, da žensko pogosto »boli glava«, torej da je zgolj moški tisti, ki si želi seksa, da pa je ženska tista, ki ga zavrača. Pred stotimi leti je bilo verjetno res tako: preprosto zaradi tega, ker ženske niso želele zanositi. A to nikakor ne pomeni, da si ženska seksa ne želi. Torej, en del odgovora izhaja iz strahu pred zanositvijo, pomemben vidik pa je tudi to, kakšen je ta seks. Ženska si namreč vsekakor želi seksa, ampak ne zato, da je zgolj v funkciji ugodja moškemu, temveč zato, da tudi sama uživa v tem. To je temeljni vidik, ki me je zanimal v pisanju tega teksta. Ženska je tu glavna akterka, moški pa je bolj kot nekakšen rekvizit. Kadar so vloge obrnjene, kadar je moška drama napisana na način, da so ženske ali svetnice ali kurbe – vmesne poti ni –, se nihče ne sprašuje o tem, zakaj ne bi moglo biti obratno. In če je obratno, je potem to že politično. Kadar pa je moški glavni junak in je ženska v vlogi rekvizita, se nikomur ne zdi, da je to politično. A tudi to je politično! Zato se mi je zdelo nujno, da pišem s tega vidika. A to pravzaprav ni bila zavestna odločitev. Zavestna odločitev je bila zgolj to, da napišem erotično dramo, potem pa je zadeva zaživela svoje življenje.

Prepričana sem, da kdorkoli, ki se poglobi v svoje osebne težave, ugotovi, da so te v veliki meri politične. Ko je na primer neka ženska v intimnem razmerju z nekim moškim, njun odnos v veliki meri dirigira patriarhalna družba.

Ste med pisanjem tega besedila prišli do odgovora, zakaj erotična drama kot žanr še ne obstaja?

Težko je priti do kakršnihkoli absolutnih odgovorov. Imela sem več teorij. Verjetno je to povezano z dejstvom, da je gledališče precej buržoazna umetnost. Pa tudi s tem, da je tekst zmeraj zgolj izhodišče, da mora še skozi ene roke, preden pride na oder. Ampak pravzaprav ne morem ničesar trditi z gotovostjo.

Če si zamislite utopičen svet, v katerem so stvari, o katerih pišete kritično, urejene … Svet, v katerem kot samozaposlena kulturnica živite v razkošju, svet, v katerem ste ženske popolnoma enakopravne moškim, svet, v katerem zdravstveni sistem deluje, kot bi moral… O čem bi pisali?

Z vidika nekoga z vojnega območja je svet, v katerem živimo mi, popoln. Če bi živeli v tem popolnem svetu, pa bi našli nekaj, kar nam manjka. Ne vem, ali je možno, da bi popoln svet sploh obstajal. Načelno te naprej žene ravno neki primanjkljaj, nekaj, kar želiš izboljšati. Zato ne vem, ali bi v popolnem svetu sploh želela pisati. Morda bi pa hotela biti gospodinja.