Prevajalske zdrahe

Po svoje je žalostno, da niti nagrajeni prevodi ne zbudijo toliko pozornosti, kot je je v zadnjem času slab prevod z bookerjem nagrajenega romana Mlekar (Milkman), ki ga je izdala založba Lynx. Gre za razmeroma neznano založbo, prevajalka knjig, urednica in direktorica je Matejka Križan, ki ni diplomirala iz anglistike ali prevajalstva, ima pa »akademsko izobrazbo z drugega področja«. Založba Lynx se je specializirala večinoma za žanrske romane, celotno naklado izdanih knjig pa proda knjižnicam. Na slabo prevedene odlomke iz romana je nekaj časa opozarjala lektorica in prevajalka Aleksandra Kocmut na Facebookovi strani Pravipis, kako okoren je prevod, je v Mladini pisala Maja Novak, pa tudi prevajalec Damjan Zorc, ki ga je prevod tako razjezil, da se bo v zvezi s tem obrnil kar na založbo Faber & Faber, ki je izdala izvirnik, je nekaj odlomkov iz Mlekarja objavil na svojem profilu na Facebooku.

»Glavna sestavina, ki odloča o odličnem in obupnem prevajalcu, je prepoznavanje registrov,« je pripisal med komentarje – in ravno tega v Mlekarju žal ni zaslediti: ’lewd remarks’, opolzke ali vulgarne opazke, prevajalka na primer prevede kar z neumne, v nadaljevanju pa niz besed, ki se v angleščini vse nanašajo na intimne predele (my quainte, my tail, my contry, my box, my jar, my contrariness, my monosyllable), prevede dobesedno: govori o moji očarljivosti, mojem repu, moji škatlici, mojem vrčku, mojem nasprotovanju, mojih enozložnicah …

Avtorica seciranega prevoda Matejka Križan je dejala, da je pritožbe za zdaj niso dosegle. »Ljudem gre v nos, da je majhna založba, kot je Lynx, dobila pravice za knjigo, nagrajeno z bookerjem,« je prepričana. Pri nakupu avtorskih pravic se namreč upošteva načelo, kdor prej pride, prej melje. »Pogledi na prevode so subjektivni, in če bom sama v roke vzela knjigo, ki jo je neki lobi dobro ocenil, in v njej iskala napake, jih bom najbrž našla. Gre predvsem za to, da se v prevodu ohrani bistvo. Ne pravim, da v Mlekarju ni stavkov, ki bi lahko bili prevedeni drugače, a daleč od tega, da bi bila to knjiga o hruškah in jabolkih, jaz pa bi iz njih naredila labode.« Toda če bi bil pritisk prevelik, je knjigo pripravljena umakniti s trga, še pove. Podcenjenost prevajalskega poklica sicer prepoznava tudi sama, zato se sprašujemo, zakaj potemtakem s površnimi prevodi prispeva k temu, da bo v prihodnje cenjen še manj ...

Lynx, ki obstaja štiri leta, je doslej izdal 50 knjig, vse je prevedla Matejka Križan, njihovo kakovost pa dokazuje s tem, da se jih je deset znašlo na portalu Dobre knjige, četudi že pri površnem listanju po njih postane jasno, da so prevodi na približno enaki ravni kot prevod Mlekarja.

A založba Lynx, ki je v tem primeru postala grešni kozel, ni edini tak primer, po nerodnih prevodih »slovi« vsaj še založba Učila, občasno pa jih najdemo tudi med knjigami uglednih založb. »Pred desetletji je bilo v knjigah morda več slovničnih napak, toda brale so se skoraj tako, kot bi jih napisal Slovenec. Danes pa se ob kakšne prevode morda ne moreš obregniti tehnično, a ko jih bereš, se zatika,« pravi Aleksandra Kocmut. »Tak primer je recimo knjiga Čas čudežev Karen Thompson Walker (izdana pri založbi Zala, op. a.), ki je dobila zlato hruško, a je prevod res slab. Vedno več je slovensko-angleških, manj pa pristne slovenščine.« Dodaja še, da se prevajalci pogosto sklicujejo na prevajalsko svobodo ali razvoj jezika, a zanjo je to nazadovanje jezika. »Če imamo v slovenščini sto let neko frazo, ki jo vsi uporabljamo, nato pa jo nadomesti neposreden prevod iz tujega jezika, ne gre za razvoj jezika, ampak za nepoznavanje tega.« Odlično poznavanje jezika pa bi moralo biti najpomembnejša lastnost dobrega prevajalca. Kajti še kako drži, kar je v komentar pod objavo Damjana Zorca zapisala igralka Pia Zemljič: prevajalci imajo enako delo kot igralci, lahko nadgradijo ali uničijo mojstrovino.