Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.«

Da bi bila rada igralka, je prvič pomislila že v srednji šoli. V igri se je še pred AGRFT-jem začela uriti v Dramski šoli Barice Blenkuš in dobila vlogo v predstavi Hiša Marije Pomočnice Silvana Omerzuja. Predstava je po spletu okoliščin gostovala na Poljskem ravno takrat, ko bi morala z Gimnazijo Poljane, kamor je hodila, na špansko izmenjavo. »Ker sem udeležbo na izmenjavi potrdila že prej, smo se zmenili, da grem lahko en dan prej iz Španije naravnost na poljsko gostovanje. Na poti mi je šlo narobe popolnoma vse – od tega, da sem zaradi štrajka letalskih prevoznikov zamudila dve letali, da sem se izgubila na poti iz Varšave do manjšega poljskega mesta, kjer smo igrali ... poleg tega je bilo v Španiji v tistem času okoli dvajset stopinj, na Poljskem pa sneg.« A ko ji je uspelo priti na cilj in »uleteti« naravnost na vajo, je bila nejevolja pozabljena. »Na tistem gostovanju je vladalo res sproščeno vzdušje in takrat sem se v igralskem okolju počutila tako dobro, da sem si mislila – tako bi pa lahko živela.«

Od takrat ji je šlo precej gladko: v prvo je bila sprejeta na akademijo, konec četrtega letnika je igrala v predstavi sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Simone Semenič v MGL, kmalu zatem v istem gledališču sodelovala v produkciji 3 zime, leta 2016 pa postala del igralskega ansambla SNG Drama – njena prva vloga po tem je bila v Pomoni Jaše Kocelija. Alternative igralskemu poklicu še danes nima. »V vsakem primeru bi morala početi nekaj, kar je povezano z gledališčem ali umetnostjo.« Nekje vmes, v tretjem letniku, je sicer za kratek čas pomislila, da je igra zanjo psihično prenaporna. »V resnici ne poznam skoraj nikogar, ki na AGRFT ne bi imel manjše krize,« pravi. Produkcija, ki so jo delali z letnikom, ni najbolje uspela, a ko je minilo, se je umirila in sprejela, da se morajo tudi takšne stvari dogajati. »Navsezadnje smo na akademiji, da delamo napake. In sčasoma se potem naučiš nadzorovati ta pritisk. Kot igralec si ves čas opazovan, vsaka tvoja napaka je zabeležena. A nato to sprejmeš in spoznaš, da se ne smeš tepsti po glavi za čisto vsako napako. Seveda je težko, ker si ranljiv, na odru pa še stokrat bolj, še stokrat bolj se te opazuje in ocenjuje, hkrati pa te akademija lahko hitro prepriča, da je vsaka produkcija, ki jo delaš, najpomembnejša stvar na svetu in da moraš vanjo vložiti več kot sto odstotkov. Toda v resnici ni nič usodnega, če ti spodleti, ni ti treba za to žrtvovati svojega psihičnega počutja. Ker tudi če ga boš, to še vedno ni zagotovilo za to, da boš naredil odlično predstavo, samo uničen boš.«