Robert Perišić: Območje brez signala

+ + + +

Vloga zakotja pri kršenju embarga

Perišićev prejšnji roman, Naš človek na terenu, je problematiziral razmerje med podeželani in strokovnjaki: ker pri časopisu zaradi varčevanja privolijo, da bo iz vojnega žarišča poročal neizkušen, kasneje se vidi, da tudi duševno nestabilen fante, porine na to mesto pripovedovalec svojega sorodnika. Nepotizem, nesposobnost in slab pregled nad razmerami, ko se pojavijo težave na terenu, ne govorijo le o nizkih standardih poročanja, ampak tudi o klimi, v družbi in v medijih še posebej, na Hrvaškem in v okolici.

Območje brez signala je roman o oživljanju zdaj devastiranega nekdaj težkoindustrijskega območja, sumimo, da v Bosni. Zaradi embarga na uvoz tehnologije se Polkovnik obrne na uspešnega švercarja z orožjem, da mu nabavi dve zastareli turbini iz osemdesetih let in časov neuvrščenih, nekoč izdelani v mestecu, ki zdaj, po vojni in razselitvi večine, sameva in propada. S tovarno vred. To zanesenjaka, ki se jima obeta zaslužek, z opranim denarjem se lahko povzpneta iz vrst goljufov med vlagatelje, gospodarstvenike, kupita in ponovno usposobita za odlivanje turbin. Ker je vse zelo sumljivo in nelegalno, preusmerijo pozornost na upravljanje tovarne, govorijo o samoorganiziranju delavcev in podobno, ker nihče ne zna voditi podjetja, lastnika morata zaupati vodstvenim delavcem, ki se spoznajo na proizvodnjo. Tako poudarjeno govorijo o možnostih utopije, zanimanja je veliko in delavci, od katerih je eden med prisilnim ujetništvom pri materi zares prebral Engelsa in ga v intervjuju tudi citira, nekako oživijo, breme brezposelnosti in občutek nepotrebnosti, vztrajno šankiranje in z vojno povzročene travme se nekako umirijo in poležejo. Vendar turbini zaradi posredovanja sil svobodnega sveta v regiji ne prispeta na cilj, namesto tega ju dobro tržijo kot zastarel umetniški artefakt, pri čemer je umetnost tudi vse tisto, kar je v Perišićevem romanu: prikaz proizvodnje, socialni stiki, celoten kontekst. Kar proizvajamo na Balkanu, posmehljivo izjavlja Območje brez signala, je kvečjemu za v muzej. Ne tehnologije, umetnosti.

Perišić je posmehljiv, na meji cinizma, roman pa spisan s pogostimi monološkimi predstavitvami in odvodi. Zakotja, ki so zaradi vojne izgubila ne le gospodarsko pomembnost, ampak celo perspektivo, postanejo žepki delavske iniciative in premisleka o smereh razvoja, načinih upravljanja in podobno. Taborišče odprtega tipa s precejšnjim številom v vojni poškodovanih, tudi osebnostno in mentalno, je prispodoba za ostanke na ozemlju nekdanje države. Kot je nekako tipično, da se poleg kriminalcev in švercarjev na takšnem območju znajdejo tudi druge vrste pridobitneži, tisti, ki bi – legalno – patentirali genom lokalnih prebivalcev, ki ne poznajo plešavosti. Perišićev gospodarski ples zombijev je izpisan distancirano, kar omogoča svojevrsten blago posmehljiv humor, ki pa ni brez empatije in morda prikritega obupa; navsezadnje mesto, ki so ga razdejali kriminalci, ti tudi rešujejo. Čeprav začasno in čeprav v umetniške namene, kot se pokaže ob koncu.