Marie-Janine Calic: Zgodovina jugovzhodne Evrope

+ + + +

Nič manj kot 20 stoletij na ozemljih od današnje Slovenije pa do Črnega morja. V njih pa številni drobni podatki – denimo o razvoju medicine v dalmatinskih samostanih, kjer so v 11. stoletju gojili zdravilne rastline in zdravili bolnike –, ki pa so vseeno daleč od braudelovske materialne zgodovine; avtorica daje poudarek vladarjem, vojnam, veram, narodnim vprašanjem in komunizmu ter ob koncu še globalizaciji.

Zakaj JV Evropa, ki je le sinonim za Balkan, vanjo pa ne prišteje Madžarske? Slovenija in Hrvaška sta v 20. stoletju njen politični del, a v srednjem veku in v dobi Habsburžanov sta prisilno vključeni, po drugi strani pa bi obravnavani teritorij lahko geografsko razširila še na sedanji Avstrijo in Češko. V tem prevelikem zamahu je delo neprepričljivo, pri čemer lok dveh tisočletij onemogoča podrobnejše predstavitve duha in materialne kulture posameznih obdobij. Zgodovinarka kajpak ne premore lastne erudicije tako obsežnega časa in je odvisna od drugih del, na katera se sklicuje. Tu umanjka kritična refleksija, kar je posebej očitno v prikazu komunističnih režimov, ki često spominja na partijske učbenike. Med vojno »Tito z vsako zmagovito bitko dobi nove vojake«. Goli otok šteje za malce tršo internacijo za Moskvi zveste komuniste, ob osemletni zaporni kazni v osemdesetih letih za tekst, ki ga je imel V. Šešelj le v rokopisu, pripomni, da kot številni politični zaporniki kazni niti ni prestal do konca. Poanta torej ni zapiranje ljudi zaradi političnih idej, ampak velikodušnost diktature, ki je kazni dobrohotno skrajševala!?? Titov obračun s hrvaško politiko leta 1971 opiše kot spopad z nacionalisti, ne kot dogmatsko zatrtje liberalizma po vsej državi, tudi v Sloveniji, Srbiji, Makedoniji … Delo, ki plačuje ceno megalomanskemu objemu dveh tisočletij.