Kaj bi morali brati šolarji?

»Na splošno se mi zdi, da je v šolah premalo uvajanja kulture branja - ne privzgajajo nam ljubezni do knjig, ampak nas samo ’filajo’ s podatki,« je dejala dijakinja četrtega letnika gimnazije Bežigrad na pogovoru v okviru akcije 50knjig v knjigarni Konzorcij – dijaki gimnazij Bežigrad in Poljane so skupaj s profesorjem slovenščine na Poljanah, Markom Trobevškom, razpravljali o tem, kakšen je njihov pogled na predpisane knjige za domače branje in maturitetne naslove. Šolsko okolje je glede na rezultate raziskave Knjiga in bralci (KiB) VI – ta trenutno odmeva v javnem prostoru, ker je pokazala, da postajamo družba, ki bere vse manj – na drugem mestu med dejavniki, ki pomembno vplivajo na branje: za najpomembnejšega ga je označilo 36 odstotkov anketirancev, celo odstotek več kot leta 2014, ko je bila narejena zadnja raziskava KiB.

O tem piše tudi Samo Rugelj v pred kratkim izdani knjigi Krčenje o slovenskem založništvu med letoma 2008 in 2020. »Šola na otrokovo zanimanje za knjige pogosto deluje zaviralno in negativno. Zato je smiselno, da šolniki analizirajo in prevetrijo povezavo med šolskim branjem in sodobnim življenjem mladostnikov, ki je vse bolj povezano z zasloni vseh vrst. Ključno je novo ravnotežje med obveznim branjem klasikov in sodobne literature ter prostočasnim branjem, s katerim se skuša mlade obdržati v svetu branja tiskanih knjig.«

Pri tem bi morda morali razmisliti, ali niso nekateri klasiki, ki so se doslej redno pojavljali na seznamih za domače branje, enostavno manj primerni za sodobne mladostnike. »Mislim, da bi se morali sprijazniti s tem, da vsako branje pač ni za vse,« je na pogovoru poudaril dijak gimnazije Poljane, ki sicer rad bere – a večinoma v angleščini in digitalne različice knjig. »Problem kanonskih del na seznamih za domače branje je zame v tem, da se ne morem poistovetiti z njimi zaradi jezika. Težko berem zahteven, arhaičen jezik, veliko bližje mi je sodobna literatura. Zapleti v Visoški kroniki ali Linhartovem Matičku so lahko še tako zanimivi, a zaradi jezika ne bom zares padel v branje.« Enako velja za nekatere tuje klasike.

Bi veljalo premisliti o tem, da bi se kanonska dela svetovne književnosti, ki so na veliko brana v šolah, v skladu z zmožnostmi prevajala na novo, da bi bil jezik sodobnejši in bi jih tako tudi mlajši z večjim veseljem jemali v roke? »Nekateri novi prevodi svetovnih klasikov sicer obstajajo,« pravi dr. Milena Mileva Blažić, literarna zgodovinarka in strokovnjakinja za mladinsko književnost. »A niso tako problematični starejši prevodi, večja težava so stare interpretacije oziroma recikliranje pomenov.« Dijaki nasploh menijo, da se jim pri pouku v preveliki meri vsiljuje interpretacija knjig. »Saj ne moreš vedeti, kaj je avtor zares mislil,« pravijo.

Kdo sploh vpliva na to, katere knjige so uvrščene v šolski kurikulum – in kateri avtorji so v resnici predpisani, kateri pa prepuščeni izbiri učiteljev?

Pisatelj Feri Lainšček je pred kratkim sam dejal, da se je o njegovem romanu za maturo pisalo čisto drugače, kot ga je doživljal sam, in da iz lastnega romana ne bi maturiral. Dijakom bi se zdeli zanimivejši aktualizacija del za današnji čas in povezava s sodobnimi problemi.

Kar se tiče slovenskih klasikov, pa očitno kličejo po drugačni obravnavi. »V osnovni šoli sem imela učiteljico, ki nam je pri pouku na izredno zanimiv način predstavila Cankarjeve črtice,« pove ena izmed dijakinj. »Takrat sem razumela vse, ko sem ostale črtice, ki jih pri pouku nismo jemali, doma brala sama, pa je bilo veliko težje.« Omenijo tudi, da so se z marsikaterim delom srečali prezgodaj. »Desetega brata še danes ne razumem. Gotovo je prezahteven za peti razred osnovne šole.« Ali pa se spominjajo, kako so v sedmem razredu jokali ob prizoru materine smrti v knjigi Lukec in njegov škorec Franceta Bevka. Kot knjigo, ki zbuja travmatične spomine, nekateri izpostavijo še Tavčarjevo Visoško kroniko, za Linhartova dela pa pravijo, da bi se morali z njimi spoznati šele v gimnaziji, saj so jih v osnovni šoli dojeli popolnoma drugače.

»Ko učencem predstavljam klasike, poskušam najti vzporednice z današnjim svetom, razbiti stereotipe o pisateljih, kot to, da je Cankar mračen, da je bil Prešeren pijanec … Učenci ne prenesejo sprenevedanja, zato ne zanikam Prešernovega pijanstva, ampak skušam z njimi razpravljati, v kakšnem času je živel, kako se je počutil, s kom se je sploh lahko pogovarjal, ko je razmišljal o stvareh, za katere ni imel pravega sogovorca,« pravi Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja Šentjur. »Ko učencem pokažem zgradbo Sonetnega venca z akrostihom, je vsem jasno, da ni bil samo pijanec. Te zgodbe jih blazno zanimajo. Zadnjič sem v Sobotni prilogi prebrala članek Primoža Viteza o Cankarju, v katerem je opozarjal na napake, ki jih delamo učitelji, ki učencem ne pokažemo, kako je Cankar pisal, zakaj je njegovo pisanje umetnost, raje jih mučimo z vprašanji: Kaj je hotel povedati?« Pomembno se ji zdi, da učenci razmišljajo s svojo glavo – tega pa nacionalna preverjanja znanja ne dopuščajo. »Določijo pravilne odgovore in od tega ne odstopajo. NPZ tako z enim samim preizkusom izniči štiriletni trud učitelja, da bi učenec vzljubil poezijo – zakaj bi bilo narobe, da bi v testu napisal, kako je on sam doživel pesem? Z devetletko smo zaradi želje po objektivnosti ocenjevanja ubili ustvarjalnost in razmišljanje s svojo glavo. Škoda se nam že pozna.«

Enako velja za maturitetno branje – seciranje predpisanih naslovov do onemoglosti in učenje podatkov o knjigi ter avtorju na pamet, da bodo na maturi dosegli čim več možnih točk, ob vsem tem pa številni učenci še vedno ne razumejo, zakaj morajo brati ravno to knjigo ali knjige. »Nisem navdušenec nad maturitetnim branjem,« pravi prof. Trobevšek. »V času, ko analiziraš to eno ali dve knjigi za esej, bi lahko prebral deset drugih. Moti me tudi izbor naslovov – redko pridemo do kakšne normalne, realistične knjige dvajsetega stoletja. Čudi me na primer, da na seznamu za maturitetno branje še nikoli ni bilo Orwellovega 1984, niti na seznamu za Cankarjevo priznanje ne, pa je knjiga res aktualna.«

Dijakom bi se zdeli zanimivejši aktualizacija del za današnji čas in povezava s sodobnimi problemi.

Spodbujanje branja ali državljanska vzgoja?

Pri slovenskih klasikih se je treba sicer zavedati, da pri njihovi uvrščenosti v šolski program ne gre toliko za spodbujanje branja kot za nekakšno državljansko vzgojo – teh knjig za domače branje v resnici ne beremo primarno zato, da bi vzljubili branje, temveč da bi spoznali, kako so sooblikovali razvoj naroda in jezika. Prešeren, Cankar in Linhart so denimo tesno povezani s pojmom o »slovenski narodni zavesti«. Toda ni vsa literatura za vse čase – s tem se strinja tudi publicistka, zgodovinarka in urednica dr. Manca G. Renko. »Ko govorimo o kanoniziranih slovenskih avtorjih, si lahko mislimo, da so bili v nekem času relevantnejši kot danes. Da so morda tudi lahko delovali v kontekstu državljanske vzgoje, a takratne potrebe države, skupnosti so bile drugačne.

Dobra literatura mora nagovarjati resničnost, ki jo naseljujemo in naseljuje nas; če tega ne počne, ni kos svoji nalogi. Ne vem, koliko Kersnik, Kranjec, Bevk, Jurčič ... nagovarjajo karkoli relevantnega, zame osebno sicer ne, a to ne more biti splošno merilo,« pravi. »Se mi pa zdi pomembno, da šola, najsi gre za slovenščino ali zgodovino, učencem omogoči razumeti, zakaj je bila ta literatura na Slovenskem točno takšna, kot je bila, kakšna je bila njena vloga in s kakšnim namenom je bila pisana, predvsem pa pod kakšnimi pogoji. Velik del zgodovine slovenske književnosti je emancipatorni boj: za pravico do jezika, kulture, izobrazbe in obstoja. Tudi če se nam ta boj zdi tuj, je pomembno, da se ga zavedamo: nisem pa prepričana, da bi morali dijaki za to, da bi to razumeli, brati Desetega brata ali kar je še za današnji čas podobno neberljivih del.«

Bolj je klasični književnosti naklonjen dr. Igor Saksida, literarni zgodovinar in profesor za slovensko književnost na Pedagoški fakulteti, eden izmed recenzentov učnega načrta za slovenščino v OŠ. »Tudi na podlagi izkušenj pri delu s študenti opažam, da je sodobna literatura zaradi jezikovne inovativnosti ali tujosti sporočila velikokrat zahtevnejša od književne klasike, ki izziva celo sodobne glasbenike – samo pomislimo na vključevanje Vodnika, Prešerna in Cankarja v Trkajeve, Zlatkove in Vazzove rape ali aktualizacijo Krsta pri Savici v skladbi metalske skupine Brezno. Sicer pa učenci, dijaki in študentje nikoli ne bodo brali le tistega, kar jih zanima. Šola je tudi polje inkulturacije, zato morajo mlade generacije nekatera temeljna besedila pač poznati, saj to tvori njihovo obzorje pričakovanj, ko se srečujejo s sodobno književnostjo. Vprašanje torej ni, ali Desa Muck ali Josip Jurčič – in če ga že zastavimo, je odgovor: Oboje. Nujno pa je, da se vedno znova tehta tako količina besedil za branje v šoli kot razmerje med klasiko in sodobno književnostjo ter da se najdejo kakovostne didaktične poti za aktualizacijo književnih sporočil danes. Klasičnih ali sodobnih, čisto vseeno.«

Slabo poznavanje sodobnih avtorjev

Kdo sploh vpliva na to, katere knjige so uvrščene v šolski kurikulum – in kateri avtorji so v resnici predpisani, kateri pa prepuščeni izbiri učiteljev? Učni načrt pripravi predmetna komisija pod organizacijsko-strokovnim vodstvom zavoda za šolstvo, sprejme ga pristojni strokovni svet. »Poudariti velja, da imajo glavno besedo v predmetni komisiji učitelji, ki se z učenci vsakodnevno srečujejo v šoli, ter zavodovi svetovalci za predmet, ki so bili sami učitelji oziroma dnevno sodelujejo s kolegi pri načrtovanju izboljšav pouka,« dodaja Igor Saksida. »V osnovni šoli je klasičnih avtorjev malo, pojavljajo se predvsem v tretjem triletju, in sicer v povezavi s osnovnim pregledom literarne zgodovine – obveznih besedil je vsega skupaj devet.« Med avtorji, navedenimi na seznamu, so med drugim Levstik, Jurčič, Voranc, Pavček, Linhart, Prešeren, Kersnik, Menart in Tavčar. Žensk med predpisanimi avtorji ni – šolarjem tako sporočamo, da je pisateljski svet svet moških, opozarja Bojana Potočnik.

»Učitelji sicer sami izbirajo, kaj bodo otroci brali,« nadaljuje Igor Saksida. »Pomembno je, da tudi v tretjem triletju učni načrt priporoča branje sodobne literature: poleg prej omenjenih v vsakem razredu spoznajo vsaj še dva sodobna avtorja ali avtorici po izbiri učitelja ali učiteljice ter učencev in učenk – na primer Sašo Vegri, Slavka Pregla, Toneta Partljiča, Ferija Lainščka, Janjo Vidmar, Deso Muck, Andreja Rozmana Rozo. Kar se tiče srednje šole, pa ima že vrsto let seznam literarnozgodovinskega pregleda, ki je lahko v svoji tradicionalnosti sicer sprejemljiv, a zlasti na maturi ne kaže pozitivnih učinkov.«

Ko govorimo o kanoniziranih slovenskih avtorjih, si lahko mislimo, da so bili v nekem času relevantnejši kot danes.

»Iz prenovljenega učnega načrta za leto 2018 so izginili priporočilni seznami za domače branje. Nikoli torej niso bili zapovedani, zdaj pa še priporočilnih ni več. To je na videz stvar avtonomije učitelja, vendar ni povsem tako,« razloži Bojana Potočnik. »Obstaja cel kup drugih predpisanih standardov znanja, ki vendarle terjajo kanonsko obravnavo slovenske literature. Poleg tega velja nenapisano pravilo, da bi morala šola izvode knjig za domače branje vendarle zagotoviti iz lastne knjižnice – kupiti na primer 25 izvodov neke knjige v Sloveniji ni mačji kašelj, pri čemer je treba vedeti, da je domače branje zaveza vsaj od druge triade naprej, torej bi bila zamenjava klasičnega repertoarja precej velik finančni zalogaj.«

To, da je v veliko šolah, kjer niti učitelji sami nimajo želje po aktualizaciji bralnega repertoarja, domače branje še vedno železna klasika, ima za posledico tudi, da so mladi izredno slabo seznanjeni s slovenskimi sodobnimi avtorji. Tudi dijaki, udeleženci debate, najpogosteje omenjajo Svetlano Makarovič in Deso Muck, pa še to kot avtorici, s katerimi so se srečali v otroštvu, zdaj pa po slovenski literaturi posegajo redko. Omenjen je sicer roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki so ga odkrili, ker je bil uvrščen na priporočilni seznam domačega branja. Toda ta je izšel pred dvanajstimi leti – od takrat je nastalo ogromno nove slovenske literature, ki je v šolskem kurikulumu praktično ni, razen če so učitelji in profesorji dovolj samoiniciativni, da spremljajo novosti in jih uvrščajo na bralne sezname. Prof. Trobevšek je na svoj seznam domačega branja nedavno dodal Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Tudi Nina Prešern, profesorica slovenščine na gimnaziji Ledina, za dijake oblikuje seznam z najmanj tridesetimi izvirnimi in prevodnimi sodobnimi naslovi. »Vsak dijak poleg domačega branja obvezno prebere in sošolcem v obliki govornega nastopa podrobno predstavi delo in svojo bralno izkušnjo treh besedil, ki jih v učnem načrtu ni. Odziv dijakov na branje teh naslovov je izjemno pozitiven, pogosto potrdijo stereotip o šolskem branju, ko rečejo: ’Prebral sem roman Brez imena Janija Virka. Pred branjem sem pričakoval, da bo delo suhoparno in dolgočasno, saj so taka vsa dela, ki jih obravnavamo pri slovenščini, a bil sem presenečen. Roman sem hitro prebral, vsebina me je zelo pritegnila.’«

Nini Prešern se zdi sicer smiselno tudi branje klasičnih del, kot je Kersnikova Jara gospoda. »Mislim, da je učni načrt za slovenščino za gimnazije v delu, ki predpisuje literarna besedila, vsebinsko ustrezen, saj omogoča celostno poznavanje domačega in svetovnega kanona, a ga je v praksi težko uresničevati. Če se želiš kot profesor pri delu v razredu sprostiti, se kakšnemu besedilu posvetiti bolj kot drugemu, ugotoviš, da letnega delovnega načrta v posameznem letniku ne moreš uresničiti. Tako pri književnosti praviloma nastajajo letni zaostanki, ki se kot slabi pokažejo v četrtem letniku, ko dijaki ponavljajo jezikovno snov in se pripravljajo na maturo, berejo ter analizirajo celoto predpisane literature in usvajajo novo snov književnosti, običajno dijakom glede na to, da je stvar 20. stoletja, izjemno zanimivo. A prav skozi to učitelji hitimo in s tem se priložnost za sproščen stik dijaka s sodobno književnostjo zmanjša.«

Kje vidi rešitev? »Zamisel, ki se mi je porodila, je, da bi v gimnaziji lahko imeli samostojen predmet z delovnim imenom ’sodobnost’, v katerem bi dijaki poglobljeno spoznavali razna področja družbe in človeka z vidika časa, ki ga živimo. Tam bi lahko uresničili vse tisto, za kar v šoli praviloma zmanjka časa, in vzgajali politično aktivne, razgledane in visoko pismene gimnazijce, občutljive za družbene probleme. Dijaki bi na primer komentirali sodobno likovno umetnost, premišljevali o trajnostnem razvoju, spoznavali sodobna dognanja znanosti in predvidevali, kako bodo ta vplivala na njihovo prihodnost, podrobneje bi spoznali aktualne politične razmere in svojo vlogo aktivnih državljanov, osnove ekonomije, brali bi recimo odlične kratke zgodbe Ane Svetel Dobra družba ter poezijo Kaje Teržan, aktualne Jenkove nagrajenke. Kakšne so značilnosti kratke zgodbe in kdo je bil Simon Jenko, pa bi sproti spoznavali pri slovenščini. Sanjam?«

Starši v zvezi s knjigami z bolj eksplicitnimi prizori spolnosti radi zganjajo moralno paniko, a živimo v času, ko mladi do številnih vsebin z lahkoto pridejo sami.

Za dr. Mileno Milevo Blažić je »idealno« branje v šolah kombinacija klasike, sodobne klasike (sem uvršča na primer Svetlano Makarovič, Sašo Vegri, Borisa A. Novaka in Andreja Rozmana Rozo) in sodobnosti – po njenem izboru denimo Jana Bauer, Jelena Isak Kres in Miklavž Komelj. »Treba bi bilo uvajati tudi primerjalno mladinsko književnost, da učenci spoznajo, da slovenska mladinska književnost ni nastajala v vakuumu, ampak da je del medkulturnega položaja, literarne kontinuitete in relevantna za mednarodni prostor, vendar le z izvirnimi avtorji. Pa tudi ponuditi odprta, humorna besedila, strip, grafični roman, e-knjige, dramatizacije, impro-knjige in podobno. Prednost bi morale imeti problemske teme, treba pa bi bilo v kurikularno branje umestiti tudi slovenske avtorje v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu, na primer iz Benečije in Rezije, pa bolj raznoliko svetovno književnost, ne le angloameriške avtorje. In pa: dosledno bi učence seznanjali s prevajanjem, v katerem bi se lahko preizkušali tudi sami, in držali primerno razmerje med slovensko in svetovno književnostjo; ljudskim in avtorskim ustvarjanjem, poezijo, prozo, dramatiko in multimodalnostjo ter avtoricami in avtorji.«

Moralna panika?

Ena od dijakinj je na pogovoru o šolskem branju kot primer knjige, ki jo je prebrala v gimnazijskih letih in jo je pozitivno presenetila, navedla Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja. Gre za knjigo, ki je svoj čas dvignila ogromno prahu, ker naj bi šlo za »pornografijo za otroke« – posebej moteče je bilo, da je knjiga, prvotno mišljena za odrasle, dobila zlato hruško in postala priporočeno branje za otroke od 14. leta starosti. A dijakinja je dejala ravno nasprotno: da je šlo za presenetljivo sveže branje. »Navdušila me je, ker je tako odprta, vsebina je bolj napredna kot v kakšnih romanih o klišejskih težavah najstnic.«

Kje pri uvrščanju sodobnih, nekaterih med njimi tudi bolj provokativnih del na sezname branja je torej meja med obscenostjo in sprejemljivostjo? Starši v zvezi s knjigami, ki vsebujejo bolj eksplicitne prizore spolnosti, radi zganjajo moralno paniko, a ne nazadnje živimo v času, ko mladi do številnih – tudi pornografskih – vsebin z lahkoto že zelo zgodaj pridejo sami in pretirano zavijanje v vato ima lahko le nasprotni učinek. »V času razpršene pozornosti in tvitovskega reševanja resnih težav našega časa mora biti branje književnosti usmerjeno v kritičnost in problemskost. Zapirati mlade v nepredušno celico nepoznavanja problemov, s katerimi se vsi skupaj srečujemo, je lahko odraz tega, da jih ne poznamo oziroma jih nočemo poznati ali pa tega, da smo hinavski, češ: Svet je sicer obupen, ampak mladi naj v literaturi dobivajo samo svetlobo in mehkobo,« pravi dr. Saksida. »Res pa je, da je treba biti pri obravnavi problemskih besedil, kot so besedila o spolnosti, zlorabah, konfliktih, previden in presojati namen avtorja. Mu gre zgolj za prikazovanje pikantno-šokantnih prizorov ali lahko zaznamo etično vrednotenje prikazanega? To je meja med opolzkostjo in sprejemljivostjo. Pravzaprav je to nasploh meja med dobro in slabo knjigo, med bolj ali manj cenenim porničem ali plitko grozljivko in kakovostnim problemskim romanom.«