Trupla in užitki

Janko Lorenci

24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kolumna

Šarčeva koalicija je politično truplo, ki se hitro ohlaja, je na javni tv nedavno rekel J. Janša in sprožil plaz špekulacij. Vendar ne verjamemo, da si naš mrliški oglednik res želi takojšnje dokončne smrti teh zombijev na oblasti, če ostanemo pri njegovem nekrofilskem besednjaku.

Nastop spada v Janševo politično rutino. Z dramatičnimi besedami in obrazom pokeraša ustvari napetost in vznemiri nasprotnika, to hvaležno pograbijo z njim fascinirani mediji in nemir stopnjujejo. Tudi če prozorno laže, podtika in žali, mu to zelo ne škodi, saj pač spada k njemu. Skratka, Janša ta čas spet dela veter, a v resnici mu ni do tega, da bi namesto sedanje koalicije brez volitev nastala nova zveza pod njegovim vodstvom ali vodstvom koga, ki bi vodil vlado po njegovem nareku. V taki druščini bi si moral pomagati s šibkimi, nezanesljivimi zavezniki, zanesel bi se lahko kvečjemu na Tonina, ki spet enkrat igra njegovo igro. Scela bi si možnosti na volitvah, kadarkoli že bodo, samo poslabšal. Če bomo volili čez pol leta, leto ali še kasneje, lahko računa, da se bo vlada tudi zaradi njegovih manevrov še bolj obrabila. Če bi bile volitve zdaj, bi mu bil Šarec, govorijo ankete, enakovreden tekmec za položaj najmočnejše stranke, ki običajno prva dobi priložnost za sestavljanje koalicije.

Šarčeva peterica je ranljiva, a tudi kar trdoživa. Koalicija v sedanji sestavi se po volitvah ne bo obnovila, tudi če bi to hotela, saj kar trem članicam grozi izpad iz parlamenta. Ta trojica bi si s prestopom v drugo, janševsko koalicijo, ki bi nastala še pred volitvami, možnosti za preživetje samo poslabšala. Tudi zato bo peterica še nekaj časa skupaj in na oblasti. Kako pomembno je bilo zanjo pridruženo članstvo Levice, pa je vedno bolj očitno. Premier ga je grdo polomil, ko jo je z naglušnostjo za njene zahteve odslovil. V osnovi je bila njegova najdragocenejša zaveznica – deloma s poslanskimi glasovi, še bolj pa vsebinsko, zlasti s socialno usmeritvijo, ki je drugim strankam boleče manjka, česar z občasnimi socialnimi bonbončki ne morejo prikriti. Marsikdo misli, da bi morala Meščeva stranka ostati pridružena članica peterice, toda če je hotela obdržati volivce in potencial za naslednje volitve, je bil odhod nujen. Če bi v koaliciji vztrajala, hkrati pa se sprijaznila z vlogo petega kolesa, bi izgubila vso verodostojnost.

Kakorkoli, peterica zdaj vozi sama in bo nekaj časa še nekako krpala status quo. Slovenska politika kot celota pa ni za las boljša; državo vodi globoko pod njenimi potenciali in je, čeprav vneto piše nekakšne bele knjige, ki jih ne bo nikoli nihče prebral, ne pripravlja na prihodnost. Zato smo vse razprodali, zato smo postavili teš, zato toliko izseljevanja in take težave z zdravstvom, zato namesto železnic širimo ceste in se dušimo v odpadkih. Prihodnost bo, za svet in Slovenijo, še bolj negotova kot sedanji interregnum. Nujni bodo vsaj trije izraziti premiki: res zelena politika, večja vloga države in močan zasuk k socialnosti oziroma solidarnosti, se pravi stran od neoliberalizma. Kaj nam lahko v to zahtevno prihodnost prinesejo volitve, ko pač bodo?

Korenitega in zelo potrebnega zasuka ne morejo, ker je politični razred sicer dokaj pisan, kot celota pa jalov in živi le za tu in zdaj, ker imamo volilni sistem, ki nas obsoja na koalicije, in ker tudi čudežnega novega obraza ne bo, čeprav se ta fenomen še ni popolnoma izpel. Res pa lahko nove koalicije položaj bodisi znatno poslabšajo ali nekoliko izboljšajo. Nakazujejo se vsaj štiri. Prva: koalicijo sestavi Janša, ob njem so Toninova stranka in še dve ali tri manjše. To bi bil najslabši izid volitev, saj je SDS, ki bi bila v taki zvezi bog in batina, neoliberalna, skrajno desna in antiekološka. Drugi, pahorjanski, nič kaj boljši, a malo verjeten razplet: velika koalicija med Janšo in Šarcem, se pravi zveza med sredinsko stranko in skrajno desnico. Kdo bi imel v njej glavno besedo, je jasno. Tretji možni izid volitev je še en nov obraz na premierskem stolčku, vendar se ta možnost zdi, kot rečeno, zgolj teoretična.

Četrtič: nova koalicija, ki bi jo sestavljali Šarec, Židan in Mesec pa morda še kak preživeli iz sedanje vladne peterice ali nova zelena stranka, če bo nastala. To ne bi bila idealna, v dani politični pokrajini pa vendarle optimalna kombinacija, saj bi se še najbolj približala omenjenim zahtevam prihodnosti. Taka koalicija bi bila načeloma bolj kompaktna kot sedanja peterica, pogoj za njen nastanek pa je tudi to, da se njene članice pred tem ne bodo preveč mikastile med seboj.

Naj Pahor, slabo zakrinkani Janšev zaveznik, še toliko govoriči o dialogu, sodelovanju, neizključevanju, enotnosti, potreba po politični blokadi janšizma živi naprej. Spričo vseh odprtih ali grozečih kriz interregnuma je še bolj aktualna in upravičena kot v času obeh Janševih vlad. Še naprej je tudi mogoča, ne toliko zaradi stanovitnosti posamičnih strank in njihovih šefov, ampak predvsem zaradi volje velike večine volivcev, ki janšizem izrazito zavrača. Ironično Janša sam prispeva k svoji politični izolaciji, z dejanji, tviti, izjavami, na primer takimi o novinarskih prostitutkah ali živem Šarčevem truplu. Takih biserov mrgoli in vodja SDS v njih očitno uživa, čeprav ve, da mu vsaj toliko škodijo kot koristijo. Tako se naš junak opoteka med užitkom in ratiem, ki mu, domnevamo, kakega tvita ne dovoli odposlati. A je potem slabe volje, to pa ustvarja željo po novih užitkih.