Ana Svetel, piska, ki je prvo pesem posvetila Pohorskemu bataljonu

»Življenje ni zmeraj tako, kot si predstavljaš,« pravi ena izmed junakinj v ravnokar izdani knjigi Ane Svetel Dobra družba. Likom v knjigi, ki jih druži to, da vsi uporabljajo platformo za prevoze po Sloveniji Prevoz.org, se na poti res zgodi marsikaj nepričakovanega. A ne pričakujte zgolj lahkotnega popisovanja humornih in odpičenih situacij; po zaslugi pisateljičinega čuta za pretanjene detajle in lucidne dialoge Dobra družba sicer nasmeje, toda hkrati odkrije marsikaj o soljudeh, s katerimi si – po naključju ali izbiri – delimo bivalni prostor, pa tudi o nas.

Ana Svetel je bila doslej znana predvsem kot pesnica, avtorica dobro sprejete in celo ponatisnjene pesniške zbirke Lepo in prav (2015). Vendar še zdaleč ni samo to: piše tudi publicistična besedila za Outsider, Razpotja, Airbeletrino in druge medije, igra klavir (bila je celo v dveh bendih; v enem izmed njih, Boring Couple, je do nedavna muzicirala skupaj s pesniškimi kolegi Ano Pepelnik, Primožem Čučnikom, Andrejem Hočevarjem in Mitjo Drabom), poje, kot asistentka poučuje študente na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, kjer je trenutno zaposlena kot mlada raziskovalka, in po Severni Evropi nabira gradivo za svoj doktorat, v katerem se ukvarja s sociokulturnimi vidiki svetlobe, teme in vremena. Pred kratkim se je vrnila z Islandije, kjer je bila že nekajkrat, zdaj pa je tam preživela pol leta. »Živela sem v vasi na skrajnem severozahodu države, daleč stran od vseh urbanih središč. (smeh) Dvakrat sem obiskala tudi Longyearbyen na Svalbardu, najsevernejše ležeče mestece na svetu. Zame je bila to verjetno najmočnejša izkušnja nekega prostora, kar sem jih doživela – v toliko pomenih je neverjetno, da je na tako negostoljubnem koščku zemlje ljudem uspelo ustvariti neko skupnost, na katero so navezani, četudi je njihov vsakdan zaradi sil narave tako krhek.«

Od dekleta, ki je odraščalo v družini ljubiteljev literature, ki so mu od malega brali (oče, profesor slovenščine na mariborski gimnaziji, si je zanjo izmišljeval serijo zgodb o zajčku Brunu, ki se je zapletal v vedno nove dogodivščine) ali pa je ona brala drugim (tri leta mlajši sestri Novohlačnike, svoj čas izredno popularno mladinsko kriminalno zbirko), bi skoraj pričakovali, da se bo odločilo za študij slovenščine ali primerjalne književnosti. Toda pravi, da nikoli ni bila »klasičen knjižni molj«, ki bi od nekdaj vedel, da se želi ukvarjati s knjigami – rada je imela slovenščino, to drži, vendar še marsikaj drugega, na primer fiziko, tik pred maturo pa je vzljubila celo matematiko. Vzporedno z mariborsko Drugo gimnazijo je končala še konservatorij za glasbo, smer klavir. »Ena najtežjih odločitev, ki sem jih sprejela v življenju, je bila, da sem morala iz te gimnazijske razpršenosti, ko sem se lahko ukvarjala z vsem in hkrati hodila na konservatorij, naenkrat izbrati samo eno stvar, ki jo bom študirala. V ožjem izboru so na koncu pristale primerjalna književnost, glasba – na akademiji ali muzikologija – ter etnologija in kulturna antropologija. A nazadnje sem ugotovila, da se bom z glasbo in književnostjo zagotovo ukvarjala, ne glede na to, kaj bom študirala – in profesionalna pianistka tako ali tako ne bi mogla biti, ker imam na odru preveč treme –, antropologija pa se mi je zdela veda, ki združuje vse, kar me je v tistem času zanimalo: zgodovino, geografijo, filozofijo, jezike; različne humanistične vsebine skratka.«

V resnici je kljub temu, da je resno zagrizla v svoj študij, igrala in poučevala klavir in pisala še naprej. Od prve »prave« pesmi v prostem verzu, ki jo je pri štirinajstih posvetila Pohorskemu bataljonu po družinskem izletu na Osankarico na Pohorju, kjer so ji starši pripovedovali o vojnih dogodkih, je prek nagrad za svojo poezijo na gimnazijskih in fakultetnih natečajih, udeleževanja pesniških delavnic in prvih javnih objav pesmi prišla do že omenjene zbirke Lepo in prav. »Da poezija ni nekaj, kar rezonira samo v meni, ampak lahko nekaj da tudi drugemu, sem ugotovila, ko mi je na neki srednješolski zabavi dekle iz sosednjega razreda zrecitiralo mojo pesem, ki je bila objavljena v šolskem glasilu – bila ji je tako všeč, da se jo je naučila na pamet.« Toda čeprav je poezija še vedno medij, v katerem se kot umetnica primarno izraža, je ves čas iz čistega veselja pisala tudi prozo in skozi pisanje dobila občutek, da se rada vživlja v like, kakršni se pojavljajo v Dobri družbi, in mojstri v humornih situacijah. Morda pa ji je pri tem vsaj malo pomagal tudi študij – najpogostejša metoda, ki jo antropologi uporabljajo pri svojem delu, je namreč opazovanje z udeležbo. »Kar je pravzaprav pisateljska metoda,« se nasmehne. In še nekaj ima skupnega z literaturo: »Marsikaj je stvar občutka, feelinga, nekega intuitivnega razumevanja, pa tudi improvizacije. To je podobno pri raziskovanju in pri pisanju. In tudi v življenju.«