Ivica Buljan: »BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne.«

“Prihodnost ni tako strašna”

Ivica Buljan (1965) je eden izmed najvidnejših režiserjev, ki ustvarjajo v našem prostoru. Samo v zadnjem času se je denimo podpisal pod odmevne predstave V imenu matere po dramskem besedilu Iva Svetine, Zgodovina nasilja po motivih francoskega čudežnega dečka Eduarda Louisa in Cigan, ampak najlepši po nagrajenem romanu Kristiana Novaka, zdaj pa režira 2020, koprodukcijo Drame, MGL in Cankarjevega doma, ki motivno črpa iz del priljubljenega izraelskega pop zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Ta je v delih Homo Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje izrisal zgodovino človeštva, se spraševal, kako bo videti naša – robotizirana, z okoljsko krizo in grožnjami jedrske vojne zaznamovana – prihodnost ter nazadnje sestavil zbirko nasvetov o tem, na kaj bi morali biti v prihodnosti pozorni. Tudi predstava 2020 je tridelna: prvi del se naslanja na Sapiens, drugi na fragmente iz Homo Deus, v tretjem, najbolj avtorskem, pa je mogoče prepoznati nekatere ideje iz 21 nasvetov. Z Ivico Buljanom smo se pogovarjali o nekaterih Hararijevih idejah in svetu v letu 2020 in po njem.

Zakaj ste motivno črpali ravno iz Hararijevih del? 

Zdelo se mi je, da bo zame v tem trenutku veliko večji izziv nefikcionalno gradivo. Fikcija, na podlagi katere sem delal predstave skozi leta v Drami, v HNK v Zagrebu, v Mini teatru, se pretvarja v bolj enostaven material, razen če delaš res zahtevne stvari, tako kot na primer Balkon Jeana Geneta, ki sem ga režiral v Münchnu, to je težek avtor, ki je nekje med prozo in esejistiko. Branje Hararija me ni fasciniralo zato, ker bi šlo za neko filozofsko ali antropološko delo, ker to ni – enostavno me je pritegnil kot gledališki material. Spomnil sem se svojega dela z Ellen Stewart, ameriško gledališko režiserko, dokler je še vodila seminarje v New Yorku in svoji šoli v Umbriji. Newyorška gledališka avantgarda šestdesetih je materiale za gledališče iskala drugje, ne kot mi v Srednji Evropi, ki smo iz nemške tradicije vajeni, da se osredotočamo na velike dramske tekste in jih adaptiramo. Vizija Ellen Stewart oziroma njene skupine pa je bila, da teater izhaja iz zgodb. Drame so lahko iz fragmentov političnih, novinarskih, dramskih besedil. Zelo pogosto so to novinarski teksti, ki niso niti literarni, sploh pa ne gledališki. In to me je pravzaprav pripeljalo k Harariju.

Pa se strinjate s Hararijevimi idejami in stališči, predstavljenimi v njegovih knjigah? 

To nikakor ni predstava, ki bi se klanjala Harariju. Nasprotno – izstopa iz drugega razloga. V uvodu na odru denimo vidimo Slavoja Žižka (igra ga Jurij Zrnec, op. a.) – Žižek se s Hararijem ne ukvarja, vendar bi bila vsebina Hararijevega preučevanja ravno tako lahko vsebina Žižkovega preučevanja. On bi se tega seveda lotil na drugačen način, pa vendar. Hararija torej ne jemljemo kot nekoga, ki je postavil kakšne revolucionarne teorije, temveč enostavno kot zbiralca zgodb – in to najrazličnejših zgodb. Večina zgodovinarjev, spomnim se denimo Jacquesa Le Goffa, ki je pisal o srednjem veku, ima povsem drugačen pristop; njihovo raziskovanje temelji na avtentičnih dokumentih. Harari pa obravnava tako resne teorije kot citate z interneta. A mi se nismo trudili iskati avtentičnih zgodb, temveč smo jih enostavno vzeli kot material za obdelavo in temu dodajali svoje ideje.

Harari govori o nadgradnji neenakosti, o tem, da bo prepad med elitami in nižjimi sloji v prihodnosti še večji. Premožni si bodo namreč lahko kupovali nesmrtnost v obliki zdravil, ki bodo podaljševala življenje, hkrati pa bodo imeli nadzor nad robotizacijo. Večina pa bo manjvredna kasta, ki jo bodo upravljali računalniški algoritmi in novi nadljudje ... 

Na žalost smo vsak dan priče temu, da gre razvoj v to smer. Celo sam vidim, da so nekateri moji znanci, s katerimi smo izšli iz istega socialnega okolja in dali skozi enake izobraževalne procese, med tranzicijo končali kot lastniki nečesa, kar so odkupili, enostavno ukradli so tisto, kar je bilo nekoč družbena lastnina. Zdaj so kapitalisti, lastniki nekdanjih tovarn, stvari, ki so imele družbeno vrednost. V drugem delu predstave je prizor, ki govori o šibkih plateh bruto družbenega proizvoda (BDP). Na eni strani prikazujemo družino bosanskih gastarbajterjev v Nemčiji. Mati, ki je dolga leta delala v Nemčiji, je dobila pokojnino, njena hči in partner pa odpotujeta tja, da bi uveljavljala pravice do stanovanja in pokojnine. Ta družina je hvaležna nemški kanclerki Angeli Merkel, v njej vidi zaščitnico socialnih pravic. A v drugem prizoru je Merklova samo ena od državnikov, ki gradijo ogromno torto bruto državnega proizvoda. Absurd BDP-ja je, da če ta kolač postaja večji, to ne pomeni, da bo večji za vse nas, ampak na koncu ostajajo mali kosi za ljudi, ki so na socialnem robu, ki nimajo dostopa do informacij, in tako dalje.

BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne. Za prekariat, svobodnjake in tako dalje so pravice vsako leto manjše in manjše.

Kljub vsemu pa Harari ni za vsako ceno kritičen do svobodnotržnega kapitalizma, ki sproža te neenakosti, kajti vseeno naj bi mu uspevalo, da na dolgi rok premaguje lakoto, epidemije bolezni in vojno. A davek, ki ga plačujemo za to, je visok. Kako ste pristopali k tej ideji? 

Od vsega začetka smo bili do tega predvsem zelo kritični. Na neki globalni ravni se morda lahko govori o napredkih, ki jih je ustvarila znanost in tako dalje, toda po drugi strani imamo na svetu grozljive socialne nemire. Prizor z bruto domačim proizvodom, ki sem ga omenjal malo prej, se mi zato zdi zelo pomemben. BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne. Za prekariat, svobodnjake in tako dalje so pravice vsako leto manjše in manjše. Pa rezi v kulturi v Sloveniji in velikem delu držav v Evropski uniji ... zneski, namenjeni za kulturo, zdravstvo, šolstvo so vse manjši. Zdravstvo ima vse bolj absurdne čakalne vrste za razne operacije – tudi po dve leti, razen seveda, če zanjo plačaš. Govori se o dosežkih v medicini, vprašanje pa je, kdo si jih lahko privošči. Celo operacija kolena ni več operacija, ki si jo lahko privošči vsakdo. Ne živimo v takem okolju blaginje, da bi se lahko strinjali s tem, kar pravi Harari. Drži, nekateri ljudje imajo srečo, da lahko dostopajo do vseh tovrstnih privilegijev, a večina ne. Ta nepravičnost se mi zdi najstrašnejše sporočilo vsega tega. Celo mi, ki pripadamo nekemu srednjemu razredu, si zelo težko predstavljamo, da bi si kdo od nas lahko privoščil recimo električni avtomobil. In vprašanje, kaj bo z nami po upokojitvi, posebej z ljudmi, ki so svobodnjaki. Svet prekariata oziroma svobodnjakov je popolnoma nezaščiten. Tisti, ki so vključeni v neki delovni odnos, še imajo določene ugodnosti, popolni freelancerji pa vsako leto plačujejo nove in nove dajatve. To popolno neskladje, ki spravlja ljudi v obup, se bo po mojem mnenju žal zaostrovalo.

V prvem delu predstave ima Zvezdana Mlakar monolog, ki ga konča z besedami, da želi biti in ostati človek. Tudi o razčlovečenju Harari veliko piše: zaradi tehnologije smo vse bolj pod nadzorom in ne vemo več, kaj nam – na podlagi podatkov, zbranih o nas – diktira zunanji svet (mediji, marketing, politika), kaj pa prihaja iz naše – avtentične, človeške – notranjosti. Kako se s tem spopasti? 

Zvezdana pravzaprav govori o tem, kaj se je zgodilo s kultom. Kako se je začela industrijska revolucija in končala radikalno – s fetišem trga. Kje sem v vsem tem jaz kot človek? Ves čas me bombardirajo na primer z nekimi lepotnimi ideali, ki jim moram slediti, materialnimi predmeti – moram živeti v taki hiši, imeti tak in tak avto ... v tej nenehni obsesiji z materialnimi dobrinami moram priti do točke, ko si rečem: želim biti človek, ki ne bo odvisen od vsega tega. Po eni strani smo seveda vsi del neke mreže, ker uporabljamo pametne telefone in vsa ta socialna omrežja. In ne vemo več, komu lahko zaupamo. V začetnih fazah priprave na predstavo smo z ekipo dobili idejo, da bi si dali analizirati DNK – zdaj obstajajo laboratoriji, kamor pošlješ svoj vzorec sline in tako dalje. Ampak ko smo bolje premislili, smo ugotovili, da gre spet za neko potrošniško finto. Si res želimo dati svoje podatke nekomu, ki od nas pravzaprav hoče še to, da mu plačamo za analizo – podatke pa nato obdrži? Potem smo poskušali najti znanstveni inštitut, ki bi mu lahko bolj zaupali v zvezi s tem, a takih je malo. V svetu, kjer je vse skomercializirano, dvomimo o vsem, ker nikoli ne vemo, ali bodo morda najbolj nedolžne raziskave izkoriščene v napačne namene.

Nekdo, ki ljudem prenaša znanje ali nam pove, da z nami manipulirajo, kot na primer Julian Assange, je označen za kriminalca, politiki represivnih aparatov pa enake metode uporabljajo brez slabe vesti.

Harari na nekem mestu opozori, da je povečan nadzor voda na mlin avtoritarnih režimov. »Če vse informacije o milijardi ljudi zberemo v eni podatkovni zbirki in prezremo zadržke glede zasebnosti, bodo algoritmi veliko boljši, kot če spoštujemo zasebnost posameznikov in imamo v podatkovni bazi le delne informacije o milijonu ljudi.« In več ko sistem ve o ljudeh, bolj ko jih ima pod nadzorom, bolj so vodljivi ter dovzetni za manipulacije. 

To je še kako res in je zelo nevarno. V predstavi smo za posnetke, ki se v nekaterih prizorih vrtijo v ozadju, uporabili »live« kamere z vsega sveta. Hoteli smo pokazati, kako tanka je meja ... če nas to zanima, lahko na spletu pridemo do ogromne količine strani, kjer lahko ljudi opazujemo v živo. V vsakem trenutku lahko opazujemo mimoidoče na cesti. To pokaže, kako visoka je stopnja nadzora. Pa tudi kamere v stavbah, recimo. Po eni strani je dobro, da so nameščene, če denimo pride do vloma ali česa podobnega. A pozabljamo, da te kamere hkrati omogočajo tudi manipulacijo, nadzor, sprožajo nekakšen orwellovski strah. Vemo, da se pogosto manipulira ravno z namenom zlorabe podatkov. A po drugi strani država – primer Amerike – kaznuje posameznike, ki to počnejo, spomnimo se na primer Aarona Swartza (spletnega aktivista, obtoženega kraje več milijonov člankov iz arhiva ameriške univerze, boril se je namreč za to, da bi bile spletne vsebine dostopne vsem, op. a.), ki se je na koncu ubil. Ko je torej govor o nekom, ki ljudem prenaša znanje ali nam pove, da z nami manipulirajo, kot na primer Julian Assange, je označen za kriminalca, politiki represivnih aparatov pa enake metode uporabljajo brez slabe vesti.

Napredne zahodne družbe izgubljajo boga. Harari pravi, da se bomo, tudi če nam bo nekoč uspelo, da bomo podaljševali življenje v nedogled, znašli v breznu popolnega niča. Kako se bomo soočali s tem? 

Sam sem ateist in nikoli nisem imel težav z lastno konstrukcijo sveta, v katerem ni boga. Nisem občutil manka, ker sem med branjem različnih avtorjev, prvenstveno Miroslava Krleže, pa tudi raznih marksističnih piscev, Alaina Badiouja in tako dalje, razvijal kritično zavest. Zdi se mi, da se moje življenje in življenje vseh nas namesto z vero lahko zapolni z veliko kvalitetnejšimi rečmi in vsebinami – refleksijo, kritičnim odnosom do sveta, grajenjem novih odnosov, ki temeljijo na pravičnosti. A ključno je neprestano učenje. Proces učenja ni nikoli končan, kajti iz leta v leto se pojavljajo nove reči, ki jih moramo usvojiti. Učenje pa seveda predpostavlja tudi, da se na različnih ravneh učimo strpnosti. Naša dolžnost je, da to nadgrajujemo, tako da do nobene vrste drugačnosti ne gojimo predsodkov. Harari sicer o bogovih seveda piše tudi na duhovit način. V neki sceni v predstavi se tako namesto boga pojavi faraon, nato pa Elvis Presley, ki izkoristi nekatere elemente kulta faraona za kreiranje svoje »rock personality« – on je torej moderni bog, njegov kult je podoben kot božji kult v starejših družbah. Sledi prizor s Ceausescujem ... no, ampak vprašanje boga je samo vprašanje kritične zavesti. Bogovi izginejo v trenutku, ko se človek afirmira kot misleče kritično bitje.

Vas prihodnost straši ali navdaja z upanjem? 

Ni me strah, ker jo poskušam zastaviti tako, da bo izhajala iz mojega dela in odnosa z ljudmi, ki me obkrožajo. Zelo pomembno se mi zdi, da delamo v skupnostih. Morda je načelo kapitalizma oziroma liberalne demokracije uveljavljanje pravic. Toda zaradi svojega socialističnega ozadja pravice vedno povezujem z odgovornostjo. Odgovoren državljan je morda na prvem mestu, pred tistim, ki uveljavlja svoje pravice. Mislim, da prihodnost ni tako strašna, če jo poskušamo kreirati na teh predpostavkah in v ustreznih skupnostih.