Obtožujem!

zadržan +

Afera Dreyfus.

Neki general pred mogočnim postrojem francoske vojske ob koncu kilavega leta 1894 oznani, da stotnik Alfred Dreyfus (Louis Garrel), obtožen veleizdaje in vohunjenja za Nemčijo, ni več vreden vojske. K njemu pristopi častnik, ki mu z uniforme strga vse našitke in vse gumbe, zlomi pa mu tudi sabljo. Ponižanje je popolno. Ošabni, brkati, zloščeni častniki stoično gledajo ta spektakel sramote, množica pa rjove. Dreyfusa, ki ga – tako kot Henrija Charrièra, alias Metulja – pošljejo na gvajanski Hudičev otok, bi najraje raztrgala. Ne zato, ker naj bi izdal domovino, temveč zato, ker je Jud. A za antisemite je to itak ena in ista stvar: Jud je vedno izdajalec domovine. Film Obtožujem!, posnet po bestsellerju Roberta Harrisa, ni zgodba o tem, kako je karizmatični pisatelj Émile Zola s svojim odprtim pismom, naslovljenim “J’Accuse…!” (1898), “rešil” Dreyfusa (Dieterlejevo Življenje Émila Zolaja je leta 1937 dobilo oskarja), temveč o tem, kako je polkovnik Georges Picquart (Jean Dujardin), novi šef vojaške tajne službe (“Urad za statistiko”), z detektivsko vnemo razkrinkal gnile, zatohle, sprevržene zarotnike, ki so Dreyfusu podtaknili veleizdajo.

Tako nekako so Judom kasneje veleizdajo podtaknili nacisti – s strašnimi posledicami. Dreyfusu, po malem Pianistu, po malem Oliverju Twistu, se zgodi Kitajska četrt. Ironija je le v tem, da je tudi sam Picquart, sicer Dreyfusov učitelj z vojaške akademije, antisemit. Film obsoja sistemski, institucionalni antisemitizem, posamičnim, “osebnim” antisemitom pa sporoča: pazite, katerega Juda sovražite – lahko, da je nedolžen! Razlog več, da film navdaja z nelagodjem, še toliko bolj, ker apostrofira sodobno populistično vstajo sovraštva (etnonacionalizem, rasizem, neonacizem, antisemitizem ipd.), pri čemer se zdi, da skuša Polanski, ki se hipno tudi osebno pojavi v filmu, v ta didaktični kontekst postaviti tudi svojo lastno preganjanost (zaradi tistega davnega, nikoli zastarelega posilstva 13-letne Samanthe Geimer), toda to, da se “mučeniško” primerja z žrtvami antisemitizma in rasizma, v dobi gibanja #MeToo ne zveni ravno dobro. In ne, Pariz, kamor so “poslali” Polanskega, ni Hudičev otok. Je pa jasno, o čem še vedno sanja 86-letni auteur – da bi bil krivde povsem razbremenjen. Kot nekoč Dreyfus. (Kinodvor)