Gospodje

Asfaltna džungla.

“Če hočeš biti kralj džungle, potem ne zadošča, da se obnašaš kot kralj džungle, ampak moraš biti kralj džungle. O tem ne sme biti dvoma. Dvom povzroča le kaos – in tvoj konec,” pravi Mickey Pearson (Matthew McConaughey), ameriški, kar lepo asimilirani narkobaronski “podjetnik”, ki je v Britaniji obogatel z ilegalnimi farmami marihuane (parkiranimi na podeželskih posestvih obubožane britanske aristokracije!), zdaj pa sklene, da bo svoj imperij prodal, jasno, najboljšemu ponudniku (to je njegova verzija brexita!), kar pritegne eksplozivno multikulti “licitiranje” ruskih, kitajskih, ameriških in spletnih gangsterjev, nakopiči karikature “nove nove ekonomije”, recimo “trenerja” (Colin Farrell), “faktotuma” (Charlie Hunnam), “detektiva-scenarista-storytellerja” (Hugh Grant), “urednika” (Eddie Marsan) ipd., ter sproži groteskni ognjemet mahinacij, manipulacij, izsiljevanja, nasilja, krvi in mačizma, ki še enkrat potrdijo, da je kriminalno podzemlje le preslikava kapitalizma, da je gangsterska dirka navzgor le preslikava kapitalistične dirke navzdol.

Potrdijo pa še nekaj, kar prav tako zelo dobro vemo: da se Guy Ritchie najbolje znajde prav med gangsterji – in to med tistimi londonskimi, urbanimi, ciničnimi, agresivnimi, brutalnimi, lažnivimi, goljufivimi, bestialnimi, komičnimi subtarantinovskimi barabami, darwinističnimi pošastmi gentrifikacije, ki se zavedajo svoje artificielnosti in ki nenehno mislijo na to, kako bo vse to izgledalo v filmu, ja, med hiperaktivnimi “morilci, tatovi in nabitimi šibrovkami”, ki jih je v Kralju Arturju oblekel v srednjeveške kostume, v Možu iz agencije U.N.C.L.E. pa v hladnovojne uniforme, a obakrat propadel. Moral bi jih pustiti v originalnih gvantih. Kot v Revolverju in Rokenrolerju. In seveda, moral bi jim pustiti, da se počutijo kot v filmu, da filme, ki jim kradejo, recimo Coppolovo Prisluškovanje, razglašajo za inferiorne in dolgočasne, da torej plavajo v stiliziranem metafilmskem zanosu brexitske matineje – kot v Gospodih, ki se končajo kot Mackenziejev Črni petek za razbojnike, le da s tvistom in še enim tvistom in še enim. Kdo jih sploh še šteje. Na trgu je vse večja gneča – Kitajci, Rusi, YouTube, Boris Johnson, fake news. In vsi pokajo od nostalgije. In vsi upajo, da jih bo rešil alternativni konec. In vsi se delajo, da so videli Morilce, tatove in dve nabiti šibrovki.