Podli fantje za vedno

proti

Glorifikacija toksične moškosti.

Medtem ko je Michael Bay svoj najboljši pregon prihranil za Netflix (6 Underground), nam belgijska režiserja Adil & Bilall, ki sta posnela nekaj učinkovitih “etničnih” kriminalk, vrtita njegove stare hite, rahlo upočasnjeno in manj razčefukaško, a brez skrbi: Willu Smithu in Martinu Lawrenceu, ki sta “podla fanta”, miamijska detektiva Mikea Loweryja in Marcusa Burnetta prvič igrala leta 1995, ni v vseh teh letih izpadel niti en las (ste videli Dvojnika?), pa četudi Marcus – v prvih kadrih – postane ded.

Prišla sta v času Clintonove politike kaznovanja (“three strikes and you are out”), ki je začela brutalno in množično polniti ameriške ječe ( ja, kaznovanje in zapiranje je mcdonaldizirala!), v času Trumpa, glorificiranja represije in okrepljenega policijskega nasilja pa se mirno vrneta, saj lahko počneta, kar hočeta, še toliko bolj, ker začne maščevalni mehiški kartelist Armando Armas (Jacob Scipio) – ja, “Mehičan”, pred kakršnimi je svaril Trump! – pobijati ameriške stebre, na muhi pa ima tudi Mikea, ki itak pravi, da bo “kriminalce preganjal do svojega stotega leta”. Marcus je po novem pacifist, a ko mu brzostrelka v naročje pade z neba (od Boga poslana!), gre za tem božjim znamenjem, ki sodobemu “ogroženemu” – na lepem ostarelemu, ranjenemu, izrinjenemu, zamenjanemu, toksičnemu – moškemu sporoča: lahko se igraš do smrti! Nasilje te bo odrešilo in legitimiralo! Nasilje te bo pomladilo! Nasilje je kuuul! Kot dahne Marcus: “Shit, I do need it!”