Matevž Kos: Leta nevarnega življenja

+ + + + +

Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni skozi tekste Edvarda Kocbeka, Dušana Pirjevca, Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča in Zorka Simčiča.

Trije različni pogledi partizanstva, eden domobranstva in pogled prišleka. A nobeden ni enostaven, kaj šele enosmiseln. O vsakem posebej so bili napisani že številni teksti, toda avtorju je uspelo najti nov ključ za branje. Petim velikanom nacionalne književnosti sledi skozi njihovo pisanje. Vprašanj iz vojne nobeden ni rešil na mah, ko bi denimo že takoj postavil končno sliko. Bolj ko je čas tekel, bolj so se podobe in še bolj premisleki spreminjali. Seveda ne v smislu, da bi zdaj črno postalo belo, ampak v potrebi po tehtanju in premišljevanju družbenega konteksta in svojega lastnega razumevanja.

Komunizem, ki je o sebi sicer pravil, da je prinesel svobodo, je z zmago ukinil svobodo literarnega izražanja. Večina knjižnih del, ki je pod njim izhajala, je bila pisana kot propaganda. Ta peterica pa se je izmaknila kanonu: eden s potjo v emigracijo, drugi z notranjo emigracijo, tretji s filozofskim proučevanjem literature, četrti z umikom v dnevnike, peti v frivolnost. Toda nobeden se ni umaknil témi, saj so jo vsi ubesedovali skozi umetnost.

Torej literatura, ki pove kdaj več kot zgodovina. Denimo o kristjanu, ki je hlepel po novem tipu Slovenca in zato stopil v vrh partizanstva, se v njem počutil sproščen in svoboden, si dopovedoval o nujnosti krvavega nasilja, a v sebi ohranil prostost in čez čas spregovoril v drugačnem jeziku od svojih tovarišev. Ali pa o prepričanem komunistu, ki je skozi življenje prišel do sklepa, da nas lahko reši samo še kak bog.

Literarni esej, ki prinaša spoznavne učinke, in delo, ki prinaša novum. Zgodovinski in pričevanjski.