Shod muz 

Na kulturni dan se bo tudi letos v gorenjski prestolnici odvil Shod muz na kranjskem Parnasi 

Shod muz na kranjskem Parnasi je dogodek, ki se že 11 let odvija v Kranju na kulturni dan, 8. februarja. Galerija Prešernovih nagrajencev (GPN) tam že tradicionalno predstavlja Prešernove nagrajence, in sicer v okviru fotografske razstave in javnih pogovorov v Prešernovem gledališču.

Poslanstvo GPN je, da predstavlja dejavnosti in dela umetnikov, ki so prejeli najvišja državna priznanja s področja kulture in umetnosti. Vsakoletno srečanje aktualnih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, Shod muz na kranjskem Parnasi, v Kranju, velja za enega od osrednjih dogodkov dejavnosti galerije.

GPN nadaljuje tradicijo Gorenjskega muzeja, ki je že leta 1981 ob slovenskem kulturnem prazniku na razstavah v Prešernovem spominskem muzeju začel predstavljati Prešernove nagrajence.

Shod muz na kranjskem Parnasi je dogodek, ki se že 11 let odvija v Kranju na kulturni dan, 8. februarja.

Leta 2010 je GPN po slovesni podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada v Cankarjevem domu v Kranj prvič povabila vse takratne nagrajene umetnike. V dogovoru s predsednikom upravnega odbora Prešernovega sklada, Jaroslavom Skrušnyjem, so 8. februarja leta 2010 nagrajence predstavili na razstavi v GPN in kasneje še na pogovornih večerih v renesančni dvorani Mestne hiše v Kranju.

Od leta 2013 dalje pa se GPN na slovenski kulturni praznik nagrajenim umetnikom pokloni s fotografsko razstavo Toneta Stojka in s pogovori nagrajencev v Prešernovem gledališču, ki jih vodi Patricija Maličev.

Utrip sodelovanja GPN in upravnega odbora Prešernovega sklada se najbolje razkriva v uvodnikih, ki so jih ob odprtjih razstav pisali in na slovesnosti prebrali predsedniki omenjenega upravnega odbora. 

Skrušny: »Kot suverena nacija se še vedno prepoznavamo v izročilu pesniške besede«

Jaroslav Skrušny je tako leta 2010 v prvem uvodniku poudaril sledeče: »Vrba – Ljubljana – Kranj: tri ključne postaje na življenjski poti slovenskega pesnika, troje posvečenih znamenj na zemljevidu slovenske istovetnosti, trojica institucionalnih obeležij v našem kolektivnem narodotvornem spominu. Tri uradno kanonizirana krajevna imena, ki pričajo – skupaj s himno in Prešernovimi verzi na dvoevrskem kovancu –, da se tudi kot suverena nacija še vedno prepoznavamo v izročilu pesniške besede, se pravi v tradiciji duhá in lepote, da smo še zmeraj zavezani resnici, ki prihaja na dan v obliki lepote. /…/ In kadar govorimo o očaranosti nad lepoto – še posebej nad lepoto pesniške besede –, nam misel kar sama zaide k pravzorniku te čarne poetične moči, k prvemu med pevci naše civilizacijske izkušnje: k Orfeju. In znano je, da je Orfej najlepše, najbolj pretresljivo in najbolj zavezujoče zapel, ko se je ljubljena Evridika dokončno in nepreklicno vrnila v kraljestvo senc, ko jo je moral za vselej prepustiti deželi mrtvih. Naš Francè je to misel upesnil takole: Kar niso jih zatrle časov sile, kar raste rož na mladem nam Parnasi, izdíhljeji, solzé so jih rodile.«

Trontelj: »Narodova dolžnost, da se svojim vrhunskim umetnikom primerno zahvali«

Prof. dr. Jože Trontelj je kazal veliko naklonjenost Prešernovemu mestu. S tenkočutnim nagovorom ob odprtju razstave Marlenke Stupica decembra 2013 se je dotaknil številnih obiskovalcev na njenem odprtju. V uvodniku k februarski razstavi pa je zapisal: »Živimo v manj prijaznih časih. V takih dneh bolj kot sicer potrebujemo hrano tiste posebne vrste, ki nam zmore povrniti dobro počutje, duševno ravnotežje, vero v vrednote. Ta hrana je visoka kultura, so velike umetnine, ki nas s svojo očarljivo lepoto ali s svojimi globokimi sporočili, največkrat pa z obojim, ganejo in prevzamejo. Te umetnine človeka bogatijo, so velik privilegij za tistega, ki se jim odpre. So dar posebnih ljudi, ki so v dovršenost svojih del vložili ne samo svoj izjemni talent, ampak tudi desetletja trdega dela. Dela, ki skoraj vedno daleč presega trud povprečnega Zemljana. Zato, spoštovani, je narodova dolžnost, da se svojim vrhunskim umetnikom primerno zahvali. Nagrade, ki nosijo ime našega največjega pesnika, so slovenskim umetnikom vrhovno priznanje. Kranjska galerija pa je njihov spomenik.«

Bogataj: »Kulturne ustvarjalnosti niso podvržene cenenim banalnostim resničnostnih šovov«

Prof. dr. Janez Bogataj je sodeloval pri treh srečanjih z nagrajenci v Kranju. O pomenu razstave Toneta Stojka je med drugim povedal: »Razstave ne smemo razumeti zgolj kot eno od oblik dokumentacije oziroma vizualnega zapisa, ampak kot pričevanje o najboljšem in najboljših, kar premore naša država vsako leto na kulturnem področju. Govorimo o presežkih, o vsem tistem in predvsem o vseh tistih, ki nas doma in tudi v drugih kulturnih okoljih delajo razpoznavne. Kulturne ustvarjalnosti so namreč tista področja, ki niso podvržena cenenim banalnostim resničnostnih "šovov", tudi ne takim in drugačnim športnim dosežkom. Delujejo tudi takrat, ko je najbolj ogrožen njihov finančni in še kakšen obstoj, ter sooblikujejo kakovosti človekovega bivanja, pomagajo pri razumevanju sveta in kulturnih različnosti. Slednje so priložnost za duhovno bogatenje vsakega posameznika, družine, družbene skupine, prebivalstva v celoti. Če je znal to razumeti Prešeren že v 19. stoletju, bi bil že skrajni čas, da začnemo ta sporočila razumevati tudi njegovi dediči!«

Möderndorfer: »V Sloveniji zadnjih 25 let z umetnostjo ne delamo lepo«

V očeh Vinka Möderndorferja pa je dan podelitve Prešernovih nagrad »praznik kulture, Prešernov dan, kot so si ga zamislili takoj po drugi svetovni vojni, ko smo si, to si lahko priznamo, izborili prvo obliko slovenske države, je dan, ki ga moramo še naprej slaviti, in ko si moramo povedati tudi resnico«. In resnica je, tako Möderndorfer, »da na Slovenskem zadnjih petindvajset let z umetnostjo ne delamo lepo. Moramo si priznati tudi to, da sta umetnost in kultura pravzaprav vse, kar še imamo, in da je to edina garancija, da bo ta narod preživel«.

Shod muz na Kranjskem Parnasi zadnji dve leti poleg razstave portretov nagrajencev in pogovorov v Prešernovem gledališču, gosti tudi izbrane nagrajene pesnike. Lani je tako 8. februarja v prostorih galerije Miklavž Komelj bral Balade o kužkih, letos pa bo iz Tišine v motni poletni noči bral lanski nagrajenec Jure Jakob. Ob tem bo tudi razstava risb iz novoizdane pesniške zbirke Anje Jerčič Jakob.