Čemerni pes v človeku

Janko Lorenci

31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kolumna

Izbruh novega koronavirusa je zatresel Kitajsko. Oblast se je odzvala drastično in postavila v karanteno številna mesta. Toda ali je smiselno zakleniti skupaj 50 milijonov ljudi, tako zdravih kot bolnih in morda okuženih? Dobro je vsaj to, da izbruha bolezni tokrat ni spremljalo prikrivanje informacij kot pri sarsu pred slabimi 20 leti. Lekcija iz preteklosti je zalegla.

A Kitajska očitno ostaja izvor epidemij. Prihodnja pandemija bo najverjetneje prišla prav iz Kitajske, je ob pojavu sarsa napovedala Laurie Garrett, izvedenka za globalno zdravstvo, in dodala, da bo država čedalje bolj ogrožala zdravje vsega človeštva, če ne bo več vlagala v zdravstvo, higieno in javne službe.

Tudi sedanji pretres kaže, da je razvojno dozdevno neustavljiva država z nezmotljivo partijo na čelu ranljiva. Težave ima z nizko nataliteto (bistveno nižjo od slovenske), kot delavnica sveta je hudo uničila okolje, vrtoglava gospodarska rast se postopoma ohlaja, partija pa uvaja orwellovski nadzor nad prebivalstvom. Če bo epidemija huda, bo omajala njeno avtoriteto.

Bolezen se kljub vsem ukrepom širi in po malem sili na druge celine. Globalizacija deluje, svet je povezan, žal bolj v slabem kot dobrem. Poleg zaželenih stvari (turizma, pretoka kapitala, delovne sile in orjaških količin vsakovrstnega blaga) se sem in tja po planetu selijo tudi nezaželene, npr. terorizem, slabe ideje, invazivne rastline, begunci in bolezni.

Skupaj z njimi se selijo tudi strahovi. Nemir zaradi koronavirusa je razumljiv, saj še ni jasno, kako huda je bolezen. A to je le ena od epidemij, ki nenehno grozijo na raznih koncih sveta. Alarmi se prehitevajo in ustvarjajo psihološko zagaten položaj. Nevarnost je po eni strani realna – docela zanesljive obrambe pred epidemijami ni ali pa je pozna (šele po izdelavi cepiva), bolezen pa se lahko poleže tudi sama od sebe, kot se je npr. sars. Nekateri preplahi so upravičeni, drugi prenapihnjeni, ustrezno niha tudi javno razpoloženje. Skratka, »upravljanje« epidemij je zahtevno, težko je loviti pravo mero med lagodnostjo, ki je lahko neodgovorna, in katastrofizmom, ki povzroča paniko.

Koronavirus, za zdaj menda manj nevaren od sarsa, je tudi zgodba o relativnosti strahov. Gripa vsako leto pokosi bistveno več ljudi kot dosedanje grožnje v zvezi s sarsom, ebolo, ziko itd., a zbuja neprimerno manj strahu. Pač zato, ker gre za domačo, vsakdanjo, znano in zato manj strašno nadlogo, pa tudi za sprijaznjenost, da podaljšano življenje povečuje ogroženost z razmeroma nedolžnimi boleznimi. Pri novih virusnih boleznih zbuja strah njihova nepredvidljivost – lahko so nedolžne ali pa strašne.

Del tega strahu se hrani s spomini na nekdanja pustošenja kuge, kolere, tifusa, hkrati pa strah lega na osnovno prestrašenost in negotovost prebivalstev. To občutje izvira iz težkih, negotovih, pogosto krivičnih družbenih razmer, v zadnjih letih pa vedno bolj tudi iz tesnobe zaradi propadanja okolja. Ta »civilizacijski strah«, to nezadovoljstvo s sedanjostjo in tesnoba, kaj bo prinesla prihodnost, kot čemeren pes ždi v posameznikih in kolektivih, zarenči pa ob vsaki katastrofi, ki bliskovito prileti na domače zaslone in naslovnice, kjerkoli se zgodi. Prizori goreče Avstralije, ranjenih amazonskih gozdov, vojnih in podnebnih beguncev, poplavljenih Benetk, rajsko lepih tihomorskih otokov, ki jih bo požrlo naraščanje oceanov, severnih medvedov, ki izgubljajo led pod nogami – vse to se zliva v podobe distopične prihodnosti. Enako po malem delujejo tudi kitajski karantenski ukrepi.

Pri epidemijah so grožnje jasne, uperjene proti ljubemu zdravju in takojšnje. Tudi obrambne reakcije so za silo utečene, razmeroma hitre in deloma celo globalne, kar je pogoj za njihovo uspešnost. Toda nobena epidemija dolgoročno ne ogroža človeka tako kot kriza okolja. Ekološko pogojeni civilizacijski strah, bolj upravičen, čeprav izmuzljiv in bolj kompleksen, pa še ni povzročil nobenih resnih obrambnih reakcij. Najbolj zato, ker se zdi nevarnost še vedno oddaljena in ker bi terapija zahtevala velike, deloma tudi boleče spremembe.

Ta strah še ni dokončno izoblikovan in je zato, kot sicer vsak strah, še toliko bolj dvorezen – sproži lahko razumno obrambo ali pa paniko, zmedo in otrplost. Pri okoljski krizi velja: strah bo moral postati še močnejši, da se bomo naposled dovolj zganili. Toda strah lahko pozitivno deluje le, če ga spremljata realistično slikanje položaja in upanje, da je še mogoče kaj storiti. Opozorila okoljskih znanosti so dramatična, vendar še dopuščajo upanje pod pogojem, da bodo potrebne reakcije hitre in radikalne. Strah, nepogrešljivi psihološki pogoj za resne spremembe, je torej dan, pogojno koristen, vendar še ni jasno, v kaj se bo razvil in kaj bo dosegel. S tako grožnjo se človeštvo še ni srečalo in glede na njeno težo ostaja obupno pasivno, negibno, neodgovorno. Greta ima prav – kako si drznete, elite!

Ekološka grožnja je tesno povezana s prevladujočo svetovno ureditvijo, domačo na Kitajskem, v Ameriki in Sloveniji. Brutalni kapitalizem nas pospešeno potiska v krizo okolja – če se bo ta polno razvila, pa bo razkroj danes samoumevnih javnih služb bolezni, ki se zdaj zdijo nedolžne, napravil smrtonosne. Kar doživljamo, je tudi kriza razuma in človečnosti. Konec človečnosti, je zapisal nekdo, pa je tudi konec človeštva kot civilizirane skupnosti. Upanje, da ne bomo znova padli v čas kuge, kolere ali tifusa ostaja, a površna, zgolj hlinjena zelenost ga bo uničila. Zelenost, ki ne pozna družbene solidarnosti, je hlinjena in jalova.