Janja Majzelj, igralka, ki je tudi strastna bralka

Janja Majzelj je ena najbolj vsestranskih slovenskih igralk: prepričljiva je v gledaliških vlogah v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je zaposlena – trenutno igra v predstavah Ariol: Zaljubljen do ušes in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, nedavno je bila izvrstna v Nasprotju stvari o svetu s perspektive fašistov, pred leti smo jo gledali v seriji Totalna razprodaja, ki jo je režirala Polona Sepe, pozneje v Maminem dnevu, izkušnje ima tudi s filmi – nazadnje v vlogi nevrotične, z življenjem nezadovoljne Vere v filmu Panika, posnetem po romanu Dese Muck. Ob tem je odlična pevka – njen svojevrstni glas se tesno prilega denimo šansonom Svetlane Makarovič ali uglasbenim pesmim Charlesa Bukowskega (v predstavi Smrt kadi moje cigare, 2012, režija Ivana Djilas). Za odmeven projekt Krizantema na klavirju, uglasbeno poezijo Svetlane Makarovič, je leta 2011 (poleg drugih vlog) prejela Prešernovo nagrado. Kljub temu kritično pripominja, da se nima za pevko. »Skozi glasbo se najlažje izražam. Sem interpretka, ker to je stična točka glasbe in mojega poklica. Da pa bi sebe naslavljala kot pevko, je pretenciozno. Vsak poklic zahteva popolno predanost, kup izkušenj in veliko dela, da bi bil vreden svojega imena.« Glasba jo sicer spremlja od malega, pred tem pa se je samoiniciativno začela učiti še klavir. »Našla sem odlično učiteljico klavirja, ki mi je pokazala osnove, na podlagi tega pa sem se potem lahko učila sama. Tri leta sem to počela vsak dan, potem pa sem prišla do tiste meje, ko bi morala vaditi tehniko. Tu sem se ustavila, ker me je minilo. Želela bi si, da bi imela za sabo več glasbene izobrazbe, a življenje je šlo v drugo smer.«

V resnici je tudi ljubezen do nastopanja nekaj, kar se je v njej rodilo zgodaj: skozi branje poezije. »Najbrž so za to zaslužni starši, sploh mama. Doma smo imeli zbrana dela slovenskih pesnikov, ki sem jih vedno rada brala – poezija je bila nekaj, kar je spodbujalo mojo domišljijo.« A ni čutila želje, da bi pisala tudi sama, četudi se rada pisno izraža, temveč ji je bilo bližje vživeti se v zgodbe, da bi, kot pravi »začutila bitje znotraj besedila, vzdušje, in doživela, kar v njem piše«. »Če pesem samo prebereš, je pol manjka. Ta občutek, ko poeziji pustiš, da se te dotakne, jo torej pustiš k sebi, skozi sebe, pa je bil zame vedno nekaj posebnega. A nekje na poti od akademije do gledališča sem to veselje do poezije občasno izgubila. Bistveno je, da v stvareh vedno znova najdeš veselje, kot da jih počneš prvič.« V letih šolanja na akademiji se soočiš tudi z zablodami o tem, kaj igra sploh je, dodaja. »Ena od njih je ta, da je dober igralec tisti, ki si upa. Sama sem sramežljiva. Potem sem dojela, da je največji pogum to, da si upaš čutiti vse, kar je, vse, kar si. Kot mlad študent si ta pogum lahko narobe razlagaš. Ne glasen, ampak ranljiv, to je zame bistveno. To je pogum, tako na odru kot v življenju. Mi je pa v glasbi lažje priti v stik z vsebino, da osvobojena vseh ovir spregovori skozi mene. Sploh če lahko pojem tisto, kar mi je všeč, ker nagovarja nekaj v meni.«

Nagovarja jo tudi literatura: vse življenje je veliko brala, pred kratkim pa je imela obdobje, ko je ponovno odkrila dela sester Brontë. »Del sester Brontë nisem jemala resno, videla sem jih kot lahkotno romantično branje, ki ga prebereš v puberteti. Jane Eyre je bila namreč moja prva knjiga ’za odrasle’, ki sem jo brala v petem razredu in je verjetno kasneje botrovala marsikateri napačni izbiri moških,« se nasmehne. »Nedavno pa sem po naključju gledala film o sestrah Brontë in njihovo delo zagledala v drugi luči. Še enkrat sem jih brala skozi optiko časa, v katerem so pisale. Sploh Emily Brontë je posebna v svojem pisanju, preveč je bila samosvoja, da bi jo lahko spravili v okove. Sestre Brontë so odličen primer žensk devetnajstega stoletja, ki so si uspele priboriti svobodo znotraj nesvobode.«

Knjig se večinoma loti pred spanjem. »Čez dan ponavadi nimam časa. Nisem tip bralca, ki bere zato, da lažje zaspi. Berem zvečer, ker si takrat najbolj dam mir. (smeh)«

Svoj gledališki dom je Janja Majzelj v Slovenskem mladinskem gledališču našla leta 1998. Ko so ji ponudili službo, je sprva omahovala, ker ji je bilo kar všeč biti svobodnjakinja.

»Pred tem sem bila na svobodi štiri leta, imela sem dosti dela in zdelo se mi je, da bom že nekako. A sem službo potem vseeno sprejela in zdaj sem vesela, da sem jo. Resnična svoboda bi bila, če bi se lahko vsak človek brez skrbi za preživetje ukvarjal s tistim, kar mu je všeč. Ampak to je žal utopija tako v službi kot na svobodi. Pred dvajsetimi leti se je na tako imenovani svobodi dalo preživeti. Danes so honorarji sramotno nizki in umetnik ima smisel le, če ustvari profit. V vsakem primeru pa je bilo, ko sem se odločila, da bom delo sprejela, Mladinsko gledališče zame najbolj privlačna pot – in je še zdaj.