Izdajalec

za

Dobri fantje.

Mafijci ljubijo obrede, bodisi verske, recimo krste, ali sekularne, recimo svatbe. Spomnite se le začetka in konca Botra. Tudi Izdajalec, posnet po resnični zgodbi, se začne z dolgo, bujno, razkošno zabavo, s katero Cosa Nostra na Siciliji popraznuje sklenitev premirja med klani – in nadaljuje s serijo brutalnih, nenadnih, sunkovitih likvidacij mafijcev, žrtev klana Corleone, novega brenda nasilja, ki ga pilotira razvpiti Totò Riina (Nicola Calì). Heroin zalije kri. Na ekranu – podobno kot v Scorsesejevem Ircu – piše, kdo so padli mafijci. Vsi so bolj ko ne člani klana Buscetta. Ker so tudi oštevilčeni, številke pa so visoke, si lahko živo predstavljate, kako divja je ta podganja dirka navzdol. Krogla je vedno že izstreljena.

Tommaso Buscetta (Pierfranceso Favino), elegantni, zloščeni, mačistični capo, ki izgleda kot pevec s kake hotelske terase, se skuša tej “srebrni” krogli, ki je odpihnila tudi njegova starejša sinova, izmakniti, zato z družino – svojo tretjo – prebegne v Brazilijo, ki pa ga – po še kar pikantni, “kreativni” helikopterski torturi – izroči Italiji, kjer se – pod taktirko kasneje razstreljenega sodnika Giovannija Falconeja (Fausto Russo Alesi) – prelevi v posebno pričo, “skesanca”, ki na dolgih protimafijskih sodnih procesih v Palermu med letoma 1986 in 1992 potunka 366 mafijcev (prvi “visoki” mafijec, ki zapoje!), tako da potem preostanek svojega življenja preživi tako kot mafijec Henry Hill (Ray Liotta) v Scorsesejevih Dobrih fantih – v ameriškem programu za zaščito prič. Kazni za izdajalce so strašne – neki mafijec si med sojenjem raje zašije usta, kot pa da bi izdajal. Izdajalec je kritika kapitalizma – pravna država je cirkus, mafijci, vojščaki neodvisnega podjetniškega duha, ki ga tako slavijo gospodarske zbornice in neoliberalni think tanki (in ki so videti tako, kot da so pobegnili iz Gomóre ali Suburre), so med sojenji v živalskih kletkah, v katerih kričijo in norijo in blaznijo in psujejo in grozijo, ko pa Buscetta razkrinkava skrivno delovanje Cose Nostre, se zdi, kot da razkrinkava skrivno delovanje neoliberalnega kapitalizma, ki slavi deregulacijo in privatizacijo. In prav res: z nečloveškim kapitalizmom, ki prisega na dobrodelnost, lahko tekmujejo le pošastni mafijci, ki prisegajo na čast. (tudi Kinodvor)