Luka Mesec: »Nasproti nam je stala stara politika, ki ji je bilo figo mar za dogovore«

»Nasproti nam je stala stara politika, ki ji je bilo figo mar za dogovore«

Se v stranki čutite odgovorne za padec Šarčeve vlade? 

Ta vlada se je sesula sama vase, ker so Šarca začeli zapuščati njegovi ministri, na čelu z Bertoncljem. Takoj za njim je odšel Šarec. Trditve, da naj bi k njegovemu odstopu prispevalo to, da sem mu pred kratkim na povabilo za kavo odgovoril, da se moramo v stranki pogovoriti, kako naprej, in da se oglasim v kratkem, nihče ne more jemati resno.

Zakaj je odšel Bertoncelj?

Finančni minister Bertoncelj, ki je pred nekaj meseci kot svoj najpomembnejši projekt izpeljal davčno reformo, s katero ni rešil nobenega problema, na primer financiranja pokojnin, je pa najbolje plačane razbremenil za 130 milijonov, je odstopil ob zelo načelnem vprašanju. Pred glasovanjem o prvem koraku k ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se je moral odločiti, ali bo branil interese zavarovalnic in njihove dobičke ali pa javni interes. Odločil se je, da so interesi zasebnih zavarovalnic tako pomembni, da je zanje vredno sestopiti s funkcije.

Pri projektu ukinjanja ali prenosa dopolnilnega zavarovanja ste sodelovali tudi z zdravstvenim ministrom Šabedrom. Kako se bo on po vaše zapisal v zgodovino?

Dovolite, da grem tu korak nazaj, k osnovnemu predlogu Levice. Ukinitev je bila vedno mišljena kot socialni ukrep, s katerim bi razbremenili upokojence, invalide, prekarce in zaposlene. Prejšnji teden smo na Tarči slišali zgodbe upokojencev, ki jim po plačilu položnic ostane komaj 50 evrov na mesec. Čeprav je naš predlog neposredno sledil dogovorom, ga je koalicija s Šabedrom na čelu zavrnila in v temelju spremenila.

A očitno je bilo že to za del vladne ekipe preveč.

V omenjeni sporazum ste za prvo leto zapisali kopico zelo težkih reform. Se niste morda tudi vi po enoletnem sodelovanju z manjšinsko vlado naučili, da ste si naložili preveč?

Ne. Prej bi rekel, da je bil problem v tem, da sta trčila dva koncepta politike. Na eni strani mi, programska stranka, ki smo želeli uresničiti tisto, kar smo obljubili: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, gradnjo 10.000 javnih najemnih stanovanj, dvig pokojnin, odpravljanje prekarnosti in podobno. Na drugi pa je bila stara politika, ki ji je bilo za program in dogovore precej vseeno. Če ste jo spremljali od blizu zadnjo polovico lanskega leta, ste lahko videli, da se je večino časa ukvarjala s kadrovanjem, odstavljanjem uprav državnih podjetij in podobno. Sporazum z Levico je bil zato nekako na, recimo, drugem tiru.

»Kot smo slišali, se jim je po uspehu z minimalno plačo zazdelo, da smo si bili z LMŠ preblizu in da je to navezo treba razbiti. Potem je šlo vse navzdol.«

Ne morete pa zanikati, da vaš sporazum z LMŠ ni bil izjemno ambiciozen. 

Da, seveda, bil je ambiciozen, saj vendar potrebujemo ambiciozne politike! A je bil tudi realističen in izvedljiv; preden smo ga podpisali, so mu pritrdili vsi resorni ministri ter obljubili, da bomo ustanovili skupne delovne skupine, ki se bodo lotile teh vprašanj. Po podpisu sporazuma – v zameno smo v Levici glasovali za rebalans proračuna – pa je interes po sodelovanju na njihovi strani hitro izpuhtel, delovne skupine nikoli niso bile zares vzpostavljene. Poleti je postalo jasno, da interesa na drugi strani ni, začeli so sodelovati z Jelinčičem, zato smo ambicije precej zmanjšali in se osredotočili na en sam projekt, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kot vidite, tudi tukaj ni šlo, čeprav smo pripravili dva zakona in jih praktično v več kot 90 odstotkih uskladili z ministrstvi, koalicijo in zakonodajno-pravno službo DZ. Skratka, nista bila problem neizvedljivost ali ambicioznost, problem je bila politična volja.

Toda mnogi vam očitajo, da niste hoteli prevzeti odgovornosti. Se ne strinjate, da bi lahko uresničili veliko več ciljev, če bi imeli kakšnega državnega sekretarja, morda celo ministra? 

V javnosti se neupravičeno ustvarja vtis, da smo mi od vlade zahtevali, da pripravi to in ono. Vse ukrepe in zakone, ki smo jih obljubili, smo tudi pripravili in jih usklajevali. Napisali smo zakon o minimalni plači, dva zakona o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, pa zakon o prenosu stanovanj iz DUTB, o študentski urni postavki, pripravili ukrepe proti prekarnosti, za krepitev javnega zdravstva. Pri vsakem od njih je na koncu ročno zavoro potegnila koalicija. Deloma zato, ker so ščitili interese zavarovalnic, slabe banke, študentskih servisov, deloma pa iz čiste nečimrnosti, češ, »ne sme Levica dobiti zaslug za to«.

A če bi morda imeli svoje predstavnike na političnih funkcijah v vladi, bi lahko bili tesneje vpeti v dnevno delo. Se vam ne zdi smiselno, da bi naslednjič v vlado predlagali svoje kadre? 

Glede našega prihodnjega sodelovanja puščamo vse poti odprte. Ne izključujemo vstopa v vlado po volitvah, smo se pa naučili dveh stvari. Prvič, v osnovi je treba zavrniti koalicijsko pogodbo, ki ima 500 ukrepov, kot jih je imela tokratna. In drugič, ko se bomo pogovarjali s potencialnimi koalicijskimi partnerji, bomo zahtevali podpis pod konkretne zakonske predloge. Kot smo videli tokrat, je sicer po podpisu pogodbe vsem skupaj zanjo figo mar.

Katera od koalicijskih strank vam je zaprla največ vrat?

Na začetku smo najbolje sodelovali z LMŠ, še posebej, ko je koordinacijo med nami in koalicijo vodila Jerca Korče. A so koalicijske stranke spomladi zahtevale njeno odstranitev. Kot smo slišali, se jim je po uspehu z minimalno plačo zazdelo, da smo si bili z LMŠ preblizu in da je to navezo treba razbiti. To je usodno vplivalo na sodelovanje, od tod je šlo samo navzdol. Na usklajevalne sestanke vseh strank so nekateri prihajali dobesedno minirat naše predloge.

»Ta vlada se je sesula sama vase, ker so Šarca začeli zapuščati njegovi ministri, na čelu z Bertoncljem. Takoj za njim je odšel Šarec.«

Pravite, da boste v naslednji koaliciji delali drugače. Da si boste naložili manj projektov. Kateri so nujni? 

Ne manj projektov, pač pa manj obljub, ki bodo samo na papirju. Nadaljevali bomo projekt ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Potem je nujno izboljšati položaj upokojencev in invalidov. Ko se danes pogovarjamo o revščini, morate vedeti, da je največ revnih prav med njimi. Da bi ta problem lahko rešili, bo treba zvišati prispevne stopnje za delodajalce. Druge stranke obljubljajo višje pokojnine, a brez dviga prispevka ne bo šlo. Razen če so upokojenci zadovoljni s šestimi evri, ki jih bodo dobili letos.

Potem so tu razvojni in okoljski projekti, kjer bodo potrebne investicije. Zgraditi je treba 10.000 novih najemnih stanovanj, urediti dolgotrajno oskrbo, poskrbeti za 10.000 novih postelj v domovih za starejše, povezati državo s sodobnim železniškim omrežjem, povečati sredstva za raziskave, razvoj in kulturo, da zagotovimo kakovostnejša delovna mesta ter do leta 2030 prepoloviti naš ogljični odtis. Za vse te projekte v vsakokratnem proračunu zmanjka denarja, zato je ključno zagotoviti vire financiranja. Največji potencial je v davkih na premoženje. V Sloveniji imamo 123 milijard premoženja, od tega si skoraj polovico lasti najbogatejših 10 odstotkov prebivalstva. Najpremožnejših 2800 ljudi pa si lasti kar za sedem milijard nepremičnin. Če bi s pravičnim davkom na nepremičnine – ki ga je sicer obljubljala tudi ta vlada – zbrali samo 1 odstotek na leto, bi to pomenilo 1,2 milijarde več. Proračun bi bil vsako leto bogatejši za en drugi tir.

V javnomnenjskih anketah se vam podpora ves čas giblje pri 7–10 odstotkih. Imate željo, da bi ta zgornji prag prebili? Koliko volje do moči imate, kako velika stranka bi želeli postati v prihodnosti? 

Če gledate zadnje raziskave, imamo okoli 10-odstotno javnomnenjsko podporo. Seveda si prizadevamo izboljšati volilni izid, a to ne sme biti cilj sam na sebi. Zaradi odstotkov se nismo pripravljeni navzeti umazanega populizma, opuščati standardov ali politične higiene. Smo programsko zelo jasno usmerjena stranka, ki se bo še naprej ponašala s tem, da bo delala korektno, pošteno, in ki si bo prizadevala za to, da se izboljšuje položaj ljudi, okolja in živali v tej državi.

Zelo verjetno bo tudi po naslednjih volitvah mogoče levosredinsko koalicijo oblikovati iz strank, ki so sedaj sestavljale koalicijo pod vodstvom Marjana Šarca. Ali menite, da se je po tem eksperimentu z manjšinsko vlado zaupanje med vami porušilo in so te možnosti manjše?

Ne gojimo nobenih zamer in puščamo vse možnosti odprte.