Puzaj!

Maja Novak

7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Ihta

Janša je kremenit poštenjak, mož besede, samo pri obveznem služenju vojaškega roka se mu je malce zareklo: zdaj ga ne bi imel, spet drugič bi ga imel znova, mogoče zato, ker je dognal, da se na vardo ne kaže zanesti. Edino, kar me pri tem preseneča, je, koliko ljudi podpira zamisel, da bi vsi mladci do zadnjega služili domovini. Običajni argument temu v prid se glasi: »Poglejte jih, saj še hoditi ne znajo!« To je sicer res, le da nisem prepričana, da je naloga vojske učiti mularijo, kako naj hodi. Kolikor se spominjam, so nekdaj v JLA bolj »puzali« – in mogoče bi si kaka vlada pod vodstvom Janše, ki je pokončen človek, želela, da bi bil pokončen le on, vsi drugi pa naj bi »puzali« tudi v vsakdanjem življenju.

Enako neprepričana ostajam v zvezi z državljansko – ali domovinsko, potato, potejto – vzgojo v devetletki. Najbrž je precej odvisno od tega, kako bi jo zasnovali. Prvi od mogočih načinov bi bil kajpada ta: »Za domačo nalogo stokrat napišite: Rad imam svojo državo Slovenijo. Pa brez copy in paste, prosim.« Tak način je malce staromoden, zanesljivo pa bi dosegel, da bi šolarji državi Sloveniji to in ono zamerili že v rosnih letih, ne šele takrat, ko bi polnili kovčke pred odhodom na delo v tujino. Druga od možnosti bi bila, da bi fantičem in dekličem povedali, kako se, na primer, voli in kako so sestavljeni najpomembnejši državni organi. Že, ampak kaj nam jamči, da bodo te informacije točne tudi čez trideset, štirideset let, ko naj bi današnji otroci svoje znanje uporabili v praksi? Prav stranka najpokončnejšega med »puzavci« si, denimo, že dolgo prizadeva za prekrojitev volilnega sistema po svoji všeči. Svet se spreminja hitreje kot kadarkoli in za marsikateri šolski predmet, s katerim danes obremenjujemo šolarje, se utegne prej ko slej pokazati, da je bil le nesmiselno izgubljanje časa.

V moji mladosti je bilo seveda najbolj nesmiselno samoupravljanje s temelji marksizma. Štiri leta v osemletki in štiri leta v gimnaziji sem se mučila z njim, dokler nisem resničnih Marxovih misli spoznala, doumela in vzljubila šele pri predavanjih prof. Alenke Goljevšček o filozofiji. Sicer pa smo se pri Albertu, ki je bil resda fejst fant, učili o vladavini delavskega razreda in stvareh, ki so nosile zagonetna imena: TOZD, SOZD, POZD, samoupravni sporazumi, družbeni dogovori – pa diamat – kdo danes sploh še ve, kaj je to? Prav nihče, ker nikomur ni treba, te pojme je prerasel mah časa, to poskušam povedati.

Vseeno pa mi je celo zloglasni STM dvakrat v življenju prišel prav. Drugič je bilo pri nekem izpitu v četrtem letniku fakultete, katerega uradno ime sem pozabila, vendar je bil skoz in skoz povezan z vladavino delavskega razreda. Skript nisem niti odprla, tako zamalo se mi je zdelo vse skupaj – že čez leto ali dve sem se pridno udeleževala demonstracij na Roški –, vseeno pa sem sklenila poskusiti srečo. Nagravžna, stara profesorica se je zavalila na stol, široko razkrečila debela stegna pod kiklo nad visokimi škornji, si s prsti posvaljkala lase (čakala sem, ali si jih bo morebiti nesla v usta) in zagodla: »Povejte kaj o pariški komuni.« Eurojackpot! Z embalažo vred sem ji prodala pariško komuno z Abertovih ur in grdavša je bila zadovoljna.

Prvič je bilo še lepše. Približno v tretjem razredu gimnazije nas je čakalo pisanje šolske naloge pri malce psihotičnem profesorju slovenščine in bili smo napeti kot strune. Pred slovenščino smo imeli STM. Albert je opazil, da nismo s srcem pri stvari – in zbobnal nas je na kup ter nas peljal na kremšnite, ki jih je plačal iz svojega žepa. Bilo je pozimi, zato smo se med potjo kepali. Naslednjo uro mi je med pisanjem prostega spisa z nekim nepopisno butastim naslovom z las kapljalo na papir, a bila sem sproščena. Slava ti, Albert, naj ti bo dobro, kjerkoli že si.

Želela bi si misliti, da bo kaka današnja reinkarnacija Alberta v okviru državljanske vzgoje kak petek pospremila svoje dijake na demonstracije proti okoljskim spremembam – Greta pa to, saj veste. Vendar dvomim, da bi bilo to mogoče. Če bodo sile teme, ki čedalje pogumneje dvigajo iznakaženo glavo, imele količkaj besede pri oblikovanju kurikuluma, se bodo otroci verjetneje učili pokorščine kapitalizmu in politiki, ki okoljske spremembe dopušča, kot tega, kako razmišljati z lastno glavo in se kapitalizmu ter oblasti upreti.

Povprečen mladec začne z lastno glavo razmišljati, ko z diplomo v žepu spozna, da zanj v Sloveniji ni službe, zato jo mora hočeš nočeš mahniti v tujino. Kaj bo državljanska vzgoja takemu? Dokler si mladi ne bodo mogli omisliti lastnega stanovanja, dokler bodo obsojeni na prekarne zaposlitve, dokler bodo morali zaradi finančne stiske odlagati misel na starševstvo na sveti nikoli, ne bo pomagalo, pa če bodo tisti stavek o ljubezni do domovine napisali tisočkrat, brez copy in paste.

Sploh pa imamo šport. Brez heca, ampak ta za državljansko zavest naredi več kot kakršnokoli domoljubno predavanje. Prosto po Lačnem Franzu: »In prva beseda naj ne bo mama, temveč Luka Dončič!« Trenutno sicer vsi malce šepamo na kolektivni gleženj, a saj bo bolje. Kmalu nam bodo prsi spet plale od ponosa, da smo Slovenci, če prej ne, v Planici. (Spomnite me, naj se takrat v širokem loku ogibam javnim prevoznim sredstvom, kajti zagovednost drugih na Gorenjsko namenjenih potnikov bo velika.) Toda če ljubezen do domovine hodi z roko v roki s športom in razbrzdanim navijaštvom, mar to ne pomeni, da je pri celotnem konceptu nekaj arhaičnega, atavističnega, plemenskega in mačističnega?

Pa še zadnji stavek, ki ga nisem pobrala pri Albertu, temveč pri prof. Goljevščkovi: ko so Sokrata vprašali, od kod prihaja, ni rekel: »Iz Aten,« temveč: »S sveta.«