Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

+ + + +

Skrivnosti hiše ob morju

Pripovedovalka, ki se je izselila v tujino, prodaja družinsko hišo, prej v lasti starih staršev. Med pospravljanjem in izbiranjem tistega, kar bi bilo mogoče lastninsko ohraniti in preseliti, najde medvojno fotografijo, na kateri je njena babica noseča, ob njej pa hči – domnevno edinka. Vse to sproži načrtno ukvarjanje s preteklostjo, kakor jo je mogoče rekonstruirati s fotografij ter iz obsežne, celo pred bližnjimi skrite in ohranjene korespondence ob prej redkih opazkah in fragmentih zgodb že umrlih.

Ivana pred morjem je krajši roman, ki pred nami, preden za vedno izgine s prodajo hiše in posledično pozabo, razgrne resnico nekih drugih in hudih vojnih časov, ko so moške razselili – pripovedovalkinega deda v Srbijo, kjer je poučeval ter spremljal prihode in odhode različnih vojsk – in so se ženske morale znajti same, tudi z otroki. Ob pomoči gošarjev, ki so imeli položaje v bližini in so, če je bilo treba, priskrbeli učbenike za dopolnilni pouk, ki ga okupacijske oblasti in njihovi vazali niso dovoljevali, ter ob neprestanem oprezanju in nadzoru kolaborantov, ki so se promptno zavihteli na vrh in polno razvili značajske hibe. V takšen nabor možnosti, med moža v pregnanstvu, ki redko piše, pa tudi sicer so s pošto težave, in dva antagonista na domačem terenu, se ujame pripovedovalkina babica. Vendar Ivana pred morjem ni le ali predvsem ljubezenska zgodba. S svojo skrivnostnostjo in obrati uspešno poganja radovednost in sproži zasledovanje resnice preteklosti, ki se razkriva bolj kot intima in je nalašč manj podprta s historičnim okvirom; bolj gre za zgodovinsko pisanje, ki poskuša na konkretnih primerih, na primeru poznanih in bližnjih ter s pomočjo korespondence, rekonstruirati intimo in dileme ženske v času nasilja in oblastne samovolje. Sega tudi v povojni čas in v akademske kroge, s čimer zasleduje posledice različnih odgovorov na vprašanje vojne.

Postopno razkrivanje je postavljeno pred kuliso, v mesto in hišo, ki sta prostora nostalgije, za vse pa je značilna sprotna demontaža: hišo prodajajo in z njo pohištvo, ki ga ne morejo preseliti v tujino, zato se prostor spomina razsuva in sesipa tako rekoč sproti, ob živahnem in neustavljivem barantanju kupcev, zvijačnih in zgovornih prekupčevalcev ter ljubiteljev antikvitet, vse do zadnjega in ob prehajanju dediščine v roke tistih, ki si bodo – morda – ustvarili neke nove spomine. Dogajanje hkrati živahno komentira pripovedovalkin partner iz tujine, ki je navzoč telefonsko, pri zadevah spomina in domicila pa kaže večjo pragmatičnost. Veronika Simoniti svoj roman spleta iz več zgodb in posega v različne segmente preteklosti, vanj vključuje zajeten kos od vojne okuženega sveta, to pa počne suvereno in s posebno, spravljivo mehkobo ter jezikovno občutljivostjo, ki je značilna tudi za njena ostala leposlovna dela.