Erling Kagge Hoja: korak za korakom

+ + + + +

Norveški avtor in filozof je prodorni knjigi o tišini pridodal še komplementarno hojo.

Z njo ima nekaj manjših izkušenj: prepešačil je severni in južni tečaj, prikorakal na vrh Mont Everesta, ko se je znašel v New Yorku, pa je velemesto prebrodil po kanalizacijskih kanalih. Hoditi je zanj živeti. Slabše ko je vreme, bolj doživeti bodo koraki. Hoja je emanacija svobode, njegov učitelj in veliki filozof Naess si je postavil kočo na vrhu hriba, do katere pa ni vodila nobena pot; nikoli namreč ni sledil isti smeri, vsakič je stopal vsaj korak stran. Ko se je Kagge potikal po LA, so ga ustavili policisti; bil jim je sumljiv, ker je skozi mesto hodil. Nekoč je z bratom zašel v gozdu, a ta ga je hitro pomiril: Vem, kje sva, tu sem se nekoč že izgubil. Knjige podoživlja prek hoje: da bi razumel Joyceovega Uliksesa, se je dneve sprehajal po Dublinu, da bi se vživel v junake Hamsunove Lakote, je križaril po Oslu, in ko je stopal po Otoku Robinsona Crusoeja, se je počutil domače; bilo je kot v Defoejevem romanu. A vseeno: zakaj hvalnica hoji?

Ko izbira pot, bo izbral težjo z več napora; premagoval bo lenobo, sebe, se izmaknil prvemu zakonu sodobnosti – uživaj! Njegov užitek je drugod, med hojo spoznava druge perspektive, iste reči bo mislil drugače. Politiki, pravi, ne poznajo realnosti, saj ne hodijo skozi mesta, kaj šele po odmaknjenih četrtih. Eksistenca postaja danes bolj abstraktna, imamo veliko mentalnih izkušenj, a čedalje manj neposrednega stika s svetom. Hoja ni le gibanje, je izkušnja osebnega spoznavanja, ki je temelj intelekta. Svetovna uspešnica, bralci so navdušeni: četudi sedijo v toplem domu, imajo občutek, kot da so z avtorjem prehodili pol sveta. Tako kot so Grki radi poslušali Odisejo, ne da bi kdaj zapustili rodno mesto. A Homer je moral ustvariti živopisne pripovedi, Kagge pa zgolj obudi to, kar so ljudje opustili.