Squarepusher: Be Up a Hello

+ + + +

Za začetek pompozen uvod: Tom Jenkinson je drugi najprepoznavnejši, najpogosteje navajani in najznamenitejši izvajalec okorne, po mnenju nekaterih tudi sporno označevane zvrsti IDM, torej drznega vozlišča različnih elektronskih smernic, ki so udrihale najpogosteje iz Velike Britanije v devetdesetih letih, vozlišča, ki je menda zaradi svoje kompleksnosti skupke klubskih muzik prestavilo v domačo rabo. Suhoparneje in bolj na kratko povedano: zgodbe, katere osrednji motiv je bil delovanje založbe Warp in njenih izvajalcev tistega časa. Jenkinsonov paradni projekt Squarepusher je zaradi zvočne brezkompromisnosti, kasneje pa tudi zaradi obvladanja in »alternativne« rabe baskitare milo rečeno izstopal. Pripisujemo mu zasluge za marsikatero pionirsko potezo elektrodeviacij, navsezadnje tudi pri razvoju žanrske niše drill ’n’ bassa.

Pri nastanku Squarepusherjevega petnajstega albuma sta pomembna dva nastavka. Prvič, predlani je Jenkinsonu v deželi ledu – na Finskem – spodrsnilo, poškodoval si je zapestje in zato ni smel oziroma ni mogel vihteti svojega prvega glasbila in orodja, baskitare. Drugič, pred kratkim je umrl njegov prijatelj iz mladosti, s katerim sta se skupaj potopila v svet sinteze zvoka. Be Up a Hello je zato zavestno retro plošča, ki se obrača k tehnologiji, trikom, slogu in praksam, s katerimi se je Squarepusher sprva vpisal na zemljevid zvedave elektronike. Namesto po basu ali (digitalnem) orodju, ki ga je sam razvijal in uporabljal zadnja leta, je posegel po analognih sintetizatorjih in celo Commodorjevem praračunalniku.

Glavnina projekta nemirno trza in se prevrača z na trenutke evforičnim, skozinskoz frenetičnim premetavanjem neukrotljivih ritmov in norčavo razigranih melodij, ironija pa je v tem, da se Jenkinson s tem početjem dokaj togo drži znotraj okvirjev, ki si jih je sam (v takratni vlogi izrazitega avantgardista) izmislil in jih zakoličil pred več kot dvema desetletjema. A tudi če Squarepusher z albumom Be Up a Hello posnema samega sebe, je v tem dosleden. Ponovno je na delu njegova edinstvena večplastnost – Jenkinson bi hkrati z lahkoto lahko skladal glasbo za zgodnje, osembitne računalniške igrice in narekoval trende podzemno mračnega drum ’n’ bassa ali njegovih radikalnejših odvodov. Obvladanje različnih jezikov in estetskih norm sprevrača, združuje in plasti v bombastično ekshibicijo hitrostnega nametavanja, ki pa se zaradi natančnosti in tehničnega presežka nikoli ne prevesi v težko sledljivo žlobudranje. Jenkinson je tudi v temačnih trenutkih igriv, vendar ne infantilen ali po drugi strani tehnokratsko sofisticiran.

Ali je svet v tem trenutku potreboval nov klasični, izrazito »squarepusherski« album, tudi če ga je posnel sam mojster? Niti ne, a spust po črvini korenitega zvočnega bezljanja ni nikoli dolgočasen.