Igor Lumpert, saksofonist

Motivacijski citati, kakršen je denimo »Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi storiš«, ki naj bi ga domnevno izrekel Walt Disney, sicer ne upoštevajo, da je marsikaj v življenju odvisno tudi od okoliščin, ne le naših dejanj, a v nekaterih primerih se karte res položijo na ustrezen način, sanje pa postanejo resničnost – kot pri Igorju Lumpertu, leta 1975 v Novem mestu rojenem saksofonistu. V formativnih letih je namreč pisal dnevnik in vanj zabeležil, da bo, »ko bo velik«, živel v New Yorku in da bo glasbenik. »Kot otroka so me zelo zaznamovale glasbene televizijske oddaje. Posebej se spomnim tistih nedeljskih, ko so bili na sporedu ljudski plesi iz vseh jugoslovanskih republik. Užival sem v tem raznobarvnem glasbenem kolažu in nekako vedel, da se bom z glasbo ukvarjal profesionalno,« se spominja.

Danes si Lumpert prav zares služi kruh z glasbo. Izbral je saksofon, ker mu daje dovolj soničnih možnosti, da se lahko izrazi na intimen način. »Zvokovne nianse so tiste, ki pri komunikaciji neke ideje lahko pomenijo zelo veliko,« je prepričan. »Mnogo saksofonistov ima samo njim lasten prepoznaven zvok in ravno zaradi tega so zelo veliko prispevali k razvoju te glasbe.« Njegov stalni naslov pa je v Brooklynu v Velikem jabolku, na sloviti Ocean Avenue, ki je znana kot zbirališče jazzerjev. »Moji sosedje in prijatelji iz Argentine ji rečejo kar favela,« se nasmehne. New York je njegov dom od leta 2000, ko se je – po nekajletnem glasbenem izobraževanju na konservatoriju v Avstriji, v Linzu – na pobudo kontrabasista Reggieja Workmana vpisal na newyorško univerzo New School University in za študij na njej prejel štipendijo. »V moji generaciji so bili študentje vrhunski glasbeniki, od katerih sem se naučil še več kot od samih profesorjev. Res sem imel srečo, da sem prišel na univerzo v tem času, veliko reči v zvezi z jazzom mi je namreč postalo jasnih šele v ZDA. Začutil sem, od kod izvira blues, glasba, ki jo imam tako rad. Povezal sem stvari na nekem povsem drugem nivoju, kot bi jih, če bi ostal v Evropi.« Zato je tudi sprejel odločitev, da se bo v New York preselil za stalno. »Občutek sem imel, da je tu še ogromno glasbe, s katero moram priti v stik, in glasbenikov, s katerimi bi rad sodeloval.« Šlo je za velik korak, vendar ni razmišljal o strahu – »zame sta bili pač vedno najpomembnejša vodilna nit za ustvarjanje in poslušanje glasbe improvizacija in kompozicija«. Še vedno s pridom izkorišča navdihujoče in živahno okolje, v katerem živi, redno obiskuje newyorške koncerte in spremlja vse, kar je novega na glasbeni sceni, posebej ljubi pa so mu glasbeniki in glasbeni kolektivi Craig Taborn, Lightning Bolt, Jason Moran, Tony Malaby, Damion Reid ter Rez Abbasi. Zdi se mu, da je ravno navdušenja nad glasbenim dogajanjem v Sloveniji premalo. »Ljudje ne hodijo dovolj na koncerte, glasbi se nekako ne prepustijo dovolj, da bi imela globlji, spiritualen vpliv nanje. Na kratko: zdi se mi, da ni dovolj sle po dobri glasbi.« Vseeno pa to ne pomeni, da ne pogreša rodnega kraja in da mu koncerti na domačem terenu niso v veselje. »Seveda imam kdaj domotožje. In zelo rad se vračam domov. Kar pa mi je bolj všeč pri nastopih doma, je to, da ljudje po koncertu ostanejo še malo dlje in kaj spijejo, v ZDA pa imajo vsi tako polne urnike, da se prizorišča zelo hitro izpraznijo.« Pa tudi sicer vsa leta vzdržuje vez z domovino in domačim mestom: v Slovenijo je v tem času pripeljal številne svetovno znane glasbenike, bodisi kot člane svojih zasedb bodisi kot goste jazzovske delavnice Jazzinty, ki jo je vodil v Novem mestu, leta 2012 je za Maribor 2012 – Evropsko prestolnico kulture ustvaril odmeven multimedijski dogodek Upor zemlje, ki je bil premierno predstavljen ob zaključku projekta v Novem mestu, leta 2015 pa je na poletnih novomeških večerih predstavil projekt Na svoji zemlji, sestavljen iz improvizacij na temo glasbe novomeškega skladatelja Marjana Kozine iz prvega slovenskega zvočnega celovečerca.

Lumpertov izvirni glasbeni izraz, produkt zlitja in medsebojnega vpliva dveh popolnoma različnih svetov, Dolenjske in Brooklyna, je zbudil pozornost svetovno znanega glasbenega producenta Roberta Sandina, ki sodeluje z vrhunskimi glasbeniki v svetovnem merilu, na primer s Stingom, Herbijem Hancockom in Waynom Shorerjem. Sandin je predlagal, da bi produciral njegov zadnji, četrti album Eleven, ki je leta 2018 izšel pri portugalski založbi Cleen Feed Records in prejel odlične kritike po vsem svetu – ni zanemarljivo, da Lumpertova glasba navdušuje celo Yoko Ono. Za to ploščo je združil moči s saksofonistom Gregom Wardom, basistom Chrisom Tordinijem in bobnarjem Kennyjem Grohowskim, ki sestavljajo njegov bend Innertextures. Prav ta hip jo predstavljajo na turneji, v sklopu katere se bodo ustavili tudi v Sloveniji, kjer je bend z glasbo z albuma Eleven sicer že nastopil na lanskem Ljubljana Jazz festivalu – v soboto, 15. februarja, bodo muzicirali v ljubljanski Škuc Galeriji.