Ženske in spolnost

Njihove zgodbe so (lahko) tudi naše. Maggie se je kot najstnica zaljubila v svojega učitelja in imela z njim razmerje, zaradi česar je v odrasli dobi nezmožna intimnih odnosov. Ko se slednjič opogumi in proti njemu vloži prijavo – v času razmerja je bila namreč mladoletna –, postane črna ovca svojega kraja, lažnivka, ki bi rada spodkopala ugled cenjenega profesorja. Lina trpi v zakonu, v katerem ne le da skoraj ni spolnosti, ampak se njenemu možu upira celo to, da bi jo poljubil na usta. Strast ponovno najde s poročenim moškim, ki je bil v srednji šoli njena prva ljubezen, a jo je zapustil zaradi govoric, da je »dala trem fantom v eni noči« (v resnici je šlo za posilstvo). O Sloane, elegantni, premožni, priljubljeni lastnici restavracije se v mestu, kjer živi, govori, da naj bi, čeprav poročena, ljubimkala s številnimi drugimi moškimi in ženskami. Toda Sloane to počne zato, ker vključevanje tretjih oseb v razmerje vzburja njenega – sicer tako zelo skrbnega in ljubečega – moža.

Maggie, Lina in Sloane resnično obstajajo. Pa ne le v knjigi Three women (Tri ženske), ki so ji hvalnice peli tako denimo instagramski knjižni klub igralke Emme Roberts in producentke Karah Preiss @Belletrist ter reviji Elle in Marie Claire kot številni pomembnejši tuji mediji, od Guardiana do Spiegla, prevodi pa se za zdaj obetajo v 27 jezikih (slovenskega, žal, še ni na vidiku, so pa pravice prodane na Hrvaško in v Srbijo). Maggie, Lina in Sloane so na različnih koncih Združenih držav Amerike živeče osebe, ki so privolile, da se z avtorico knjige Liso Taddeo več let pogovarjajo o svojih intimnih izkušnjah, ona pa je nato z osupljivo natančnostjo, prefinjenim občutkom za podrobnosti in pravo mero suspenza popisala njihove pripovedi. Morda bi kdo dejal, da njihove zgodbe niso nič posebnega, da se podobne reči, kot (so) se njim, dogajajo vsak dan po številnih domovih po Združenih državah, v Evropi, po vsem svetu in da smo z njimi zaradi gibanja »Jaz tudi« (ki, mimogrede, še ni obstajalo, ko je Lisa Taddeo začela zbirati gradivo za svojo knjigo) zdaj še bolj seznanjeni – zakaj bi torej potrebovali še eno knjigo o tem, kako so ženske v odnosih izkoriščane ali neuslišane? A glede na odzive smo očitno jo. Privlačnost te knjige je prav v tem, da se bere kot roman, hkrati pa vemo, da so vsa čutenja treh žensk, njihove najgloblje želje, ljubeče ali ne dovolj ljubeče besede, ki jih slišijo od svojih moških, vsi komentarji okolice na njihovo početje – resnični.

Neulovljivost ženskih želja

Kadar ženske, tako kot Maggie, iz ruševin razmerij zlezejo čustveno uničene, ko kot Lina trmasto spijo z ljudmi, ki jim ni mar zanje, kadar – tako kot Sloane – postavijo svoje seksualne želje na stranski tir, da bi ugajale drugim (ali pa, kar je še huje, sploh ne vedo, kakšne te želje so), v zraku običajno visi neizgovorjeno vprašanje: Kako je lahko toliko let počela kaj takega? Ali pa: Zakaj se je ona, tako razumna, uspešna ženska, zapletla točno s tem človekom? Ali pa: Kako ni videla opozorilnih znakov, kako mu je lahko ponovno oprostila? Tiste, ki oproščajo, ostajajo, ki se vračajo, so namreč pogosteje ženske. Toda ta vprašanja nimajo vedno pozitivnega predznaka. Ženske, ki so »padle« zaradi tega, ker so se prepustile čustvom ali strastem, ker so prehitro verjele, ker so si drznile raziskovati meje svojega poželenja, niso deležne razumevanja drugih žensk, ampak prej pomilovanja ali posmeha – četudi te iste ženske vsaj podzavestno vedo, da lastnih želja in čustev prepogosto ne razumejo in da je povsem verjetno, da bi se enaka stvar zgodila tudi njim samim. Če že ni posmeha ali obsojanja, pa je vsaj kanček pomilovanja – in olajšanje, da se je to zgodilo nekomu drugemu. V odlomku, kjer Maggiejina prijateljica vpričo nje pripoveduje dekletom iz šole o Maggiejini romanci s profesorjem, Taddeova zapiše: »Dekleta se zasmejejo, toda ne privoščljivo ali zlobno. Zaradi Maggie zdaj vse sovražijo profesorja. Občutek ima, da je zaščitena, a hkrati povsem sama, ker ji nihče ne daje takšnega občutka zaščite, kot ji ga je takrat dajal on. Maggie ve, da te ostala dekleta ne morejo zaščititi. Zapustila te bodo v trenutku, ko jih bo moški kot on potegnil iz množice, jih ustoličil in povzdignil v princeske, ki se jim ne bo treba več ukvarjati z rajo zunaj grajskih zidov.«

Dokler pravljica ne zavije v napačno smer, princ pa postane negativec. Profesor prekine vse stike z Maggie, ko njegova žena izve za razmerje (ne pa tudi, s kom se je zapletel). Aidan, srednješolska ljubezen Line, druge ženske iz knjige, se vrne na sceno kot tip, s katerim se Lina spusti v strasten odnos – a ona je v sedmih nebesih, ker si spet dovoli čutiti, on pa čustveno popolnoma nevpleten in razmerje fura po liniji najmanjšega odpora. In tretja ženska, Sloane? Nase mora prevzeti krivdo ob turbulentnem soočenju z ženo enega od moških, s katerimi je spala vpričo moža – četudi je šlo pri tem za njegove želje, ne njene. Sloane je sicer na videz najmanj oškodovana ženska v knjigi: okolica jo resda obsoja zaradi liberalnih spolnih praks, ki so še vedno nekaj eksotičnega za majhno ameriško mesto, a če izvzamemo to, živi življenje, ki bi ji ga lahko zavidal vsak. Toda kljub na videz popolnemu lajfstajlu in moževi podpori je njena zgodba v osnovi tragična, kajti gre za posameznico, v celoti oblikovano glede na pričakovanja okolice. Kot je izklesala svoje telo, da bi ustrezala družbenim normam (stranski produkt: bulimija), so tudi njene preference v spolnosti, vključno s svingerstvom, samo odraz moških želja. »Sloane Jenny ni mogla povedati, da obvlada izvajanje oralnega seksa na moškem, kot bi šlo za olimpijski šport, da zna spremljati dihanje moškega in prilagoditi svoje gibanje njegovim potrebam. Ve tudi, kaj obleči za vse vrste večerij, obleko, ki ji vliva moč, ki je hkrati ženstvena, ohlapna in oprijeta obenem, kajti obstaja navodilo, obstajajo predpisi, kako se obleči, da dobiš točno to, kar želiš. Ne gre za to, da si privlačna. Gre za to, da si vse, še preden moški pomisli na to, kaj pravzaprav hoče.«

Zakaj ženske?

Preden se je Lisa Taddeo lotila pisanja knjige o treh ženskah, njihovem poželenju in potlačenih hotenjih, je bila razmeroma neznana novinarka in piska. Ko se je ena njenih kratkih zgodb pojavila v reviji New York Magazine, se ji je oglasil urednik in vprašal, ali bi jo zanimalo napisati knjigo. »Nato sva se pogovarjala o možnih tematikah zanjo. A vse, kar me v resnici zanima, sta poželenje in smrt – ali je na svetu sploh kaj drugega? – zato sem pomislila, da bi bilo morda zanimivo napisati dodelano različico knjige Thy Neighbor’s Wife (Sosedova žena), le da iz ženske perspektive,« je povedala v enem izmed intervjujev. Vozila se je naokoli po ZDA in neznance v barih spraševala, kdaj so imeli nazadnje spolni odnos, ker se ji je zdelo, da bo na takšen način našla prave sogovornike. Njena prvotna ideja je bila, da bi se bolj posvetila moškim zgodbam, moškemu poželenju. Toda anekdote moških, s katerimi se je pogovarjala, so se navadno zaključile z orgazmom kot končnim ciljem – na točki, kjer se je za ženske vse skupaj velikokrat šele začelo. »V tem, kako so ženske gledale na isti dogodek, je bila določena kompleksnost, lepota; celo nekaj nasilnega,« piše Taddeova v uvodu v knjigo. Poleg tega je moške na poti do iskrenosti blokiral ego – niso govorili resnice, niso bili pripravljeni biti ranljivi v artikulaciji svojih potreb in želja, temveč so o svojih razmerjih napletali zgodbe, v katerih so kljub vsemu izpadli kot zmagovalci. Tako so namesto njih spregovorile samo ženske – kar jim ni ravno v korist. »(Moški v knjigi) so dolgočasni, neumni, brutalni, ogabni. Bereš to knjigo in se sprašuješ, kako je mogoče, da bomo v letu 2020 poslali sonde na Mars in našli zdravila za mnogo nevarnih bolezni, nekateri moški pa z ženskami še vedno delajo kot z živino,« so zapisali pri Spieglu. Podobno, kot se sprašuješ, kako je mogoče, da je ženska, ki je bila posiljena ali zlorabljena, tako kot Lina in Maggie, še vedno prej cipa ali iskalka pozornosti kot pa žrtev, ki je morala zavoljo petih minut, ur, mesecev ali let moške zabave skozi hudo travmo, ob tem pa se niti ni dobro zavedala, kaj se ji je zgodilo. Ker so pač moške spolne želje tiste, ki se jim mlada dekleta, ki še niso v stiku s svojimi željami, v večini podrejajo. Kot se posilstva pozneje spominja Lina, ki po nekaj pijačah ni več vedela, kaj se ji dogaja, in se zato tudi ni upirala – »želela sem si samo, da bi jim bila všeč«.

Ko je Lisa Taddeo našla prave sogovornice, se je v popolnosti posvetila raziskovanju njihovih življenj. Da bi izvedela več o Lini, se je na primer za dve leti preselila v Indiano. Sloane je po naključju našla v Newportu, ko ji je neka ženska, ki je vedela, s čim se ukvarja, namignila, da »tu blizu živi ženska Sloane z ogabnim, a zelo zanimivim spolnim življenjem«, Maggie pa v časopisu, kjer je pisalo o tožbi proti njenemu nekdanjemu profesorju, z njo je stopila v stik in jo vprašala, ali bi se bila pripravljena pogovarjati z njo. Maggie je tudi edina od treh žensk, ki se v knjigi pojavi s pravim imenom in priimkom, saj si je želela, da javnost končno izve tudi njeno plat zgodbe, ne le različico profesorja Aarona Knodla, ki kot nosilec naziva »učitelj leta« bržkone ne more biti zapeljevalec mladih deklet. V tem času se je Taddeova pogovarjala še z drugimi ženskami – in tudi moškimi –, Lina, Maggie in Sloane pa so ostale, ker so ji bile najbližje, njihove izkušnje pa najbolj narativne. Vse so sicer hetereoseksualne, razmeroma premožne belke, kar nekoliko potrjuje tezo, ki jo na nekem mestu v knjigi postavi avtorica sama – da so ženske, katerih glasovi so navadno slišani, »prave vrste«, bogate, mlade, lepe belke. A kljub temu je Tri ženske pomembna, celo revolucionarna knjiga, ker opozori na kompleksnost ženskega hrepenenja in poželenja. Ženske v knjigi so pogumne, ker so si upale slediti svojim vzgibom (ali vzgibom, za katere se jim je zdelo, da so njihovi, kot v primeru Sloane), četudi se jim to ni vedno obrestovalo. Na žalost pa je sporočilo knjige tudi: enakost je še daleč. Tudi – in predvsem – v odnosih.