Lukas Bärfuss: Hagard

+ + + +

Na vroči sledi želje

»Dejansko bi bil odrešen, če bi si lahko priznal, da mi je zaradi Philipove zgodbe spodletelo. Prevelika je zame – čeprav se zdi povsem preprosta. Tako je, kakor da bi pri vsakem poskusu na nekaj pozabil, podrobnost, ki je nujno potrebna, kakor da bi izgubil znak, ki bi me popeljal na pravo sled,« pravi švicarski pripovednik in dramatik Bärfuss (1971), ko pojasnjuje svojo pisavo in hkratno zagretost za zgodbo o Philipu, ki je v opisanem dnevu in pol sploh zagret. Do pregretosti.

V prejšnjem romanu Koala se je Bärfuss pisateljsko spoprijel z bratovim samomorom, s spomini na vse, ki so šli na podoben način, predvsem pa je zaradi njegovega gozdovniškega slabšalnega vzdevka, po katerem je roman dobil naslov, posegel v zgodovino vrečarjeve domovine in poskušal poleg brata rehabilitirati še štorastega puhastega in malo tudi inertnega jedca evkalipta, ki je zaradi strelskih uspehov spodaj naseljenih kaznjencev skoraj izumrl. Tokrat se ukvarja z zgodbo človeka, ki je zaslišal pogubni klic sirene – in mu sledil do bridkega konca: Philipa, nepremičninarja in skoraj slehernika iz mesteca, kjer se nič ne zgodi in kjer ni ekscesov. Zato ta bode v oči.

Pisateljski postopek je podoben kot v Koali: kakor prej spomine in asociacije ob bratovi smrti zdaj zasleduje lasten odnos do Philipove zgodbe in okoliščin. Nekaj je v zraku, svet postaran, pretopla zima, prezgodnja pomlad, virus gripe, ki grozi, da se bo začel širiti s človeka in ne le z živali – a gre za dve ali tri panike pred to zadnjo, roman je izšel leta 2017. Ob vsem tem se Philip zagleda v modre balerinke in začne zalezovati njihovo nosilko, kot da bi šlo za zadnje ostanke upanja. Do konca, najprej zmanjka baterije, potem je ob avto in potem ob vse drugo, ker sledi želji – njemu pa sledi pisatelj, ki ga poskuša razumeti.

Hagard je roman o tem, kako malo nas loči od divjosti, kako malo je treba, da se civilizacijski ovoj pretrga in postanejo srednjeletni nepremičninarji s tajnico, ljubico in tako dalje nori od neznane strasti. Bärfuss je pretežno modernist, koplje po lastnih mentalnih meandrih in se sprašuje, koliko tujo zgodbo, ki je očitno v obtoku in v zasanjanem mestecu skoraj legenda, sploh razume. Tuhta, kaj ga privlači in kaj Philipa privlači na ženski, ki je ni videl v obraz, je pa počela same zanimive stvari, kupovala krzno in podobno – pri tem se spomni venere, šeškajoče pri von Sacher-Masochu. Hagard je spisan v kramljajočem, na videz neobveznem in poljudnem slogu; vse je pripovedno gladko in spretno, prehajanje med zgodbo takrat in zdajšnji poskus rekonstrukcije, kompozicija je premišljena. Vendar pripoved ves čas preži na drobne detajle, na trenutke vpogleda v Philipovo zgodbo in v tem stanje stvari ob – permanentnem – koncu časov, ko nas z apokaliptičnimi napovedmi držijo v neprestani napetosti in zalivajo tesnobo. Vse zato, da bi nas imeli na uzdi, vendar se Philip centrifugalno odlepi in kot ruševec ogluši za vsa opozorila, Bärfuss pa ga vzame za vodnika in navdih, da bi še enkrat premislil stanje postaranega sveta.