Pokvarjeni Prešeren

Na nedavni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku sta s priredbo ene izmed Prešernovih pesmi nastopila tudi Robert Pešut Magnifico in Aleksander Pešut Shatzi. Njun nastop bi šel verjetno mimo neopažen, če ne bi za priredbo izbrala verzov iz tako imenovanega Prešernovega apokrifnega slovstva. Kot navaja literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik v svoji študiji Apokrifni Prešeren, so to besedila, ki jih prešernoslovje ni sprejelo v »uradni« Prešernov opus. Te pesmi je sicer mogoče najti v raznih študijah in po skritih kotičkih spleta, vendar jih ne ponatiskujejo v zbranih delih in ne obravnavajo v šolah, bodisi zato, ker literarni zgodovinarji niso prepričani, da je avtorstvo res Prešernovo, bodisi ker je njihova vsebina preveč nespodobna.

Pesem, ki sta jo zapela Magnifico in Shatzi, Kako in komu se trebuhi redé?, odkljuka obe kategoriji: obscenost najdemo v njenih zadnjih verzih, »Kako da se nunam / Trebuhi redé? / Zato ki se farjam / Porivat pusté«, ki so pognali v zrak vso klerikalno slovensko desnico. Slovenska škofovska konferenca na primer meni, da gre za »pesem z elementi kristjanofobije«, zato je že pozvala pristojne državne institucije, da se odzovejo na nastop, poleg tega pa ni zares dokazano, da je njen avtor Prešeren. Bolj gotovo je, da tematizira razmerje nune Ignacije, grofice Engelshaus, z uršulinskim ravnateljem ter spovednikom Janezom Nepomukom Šlakerjem, s katerim je leta 1839 zanosila, kot pa njeno avtorstvo. France Kidrič je denimo menil, da so pesem Prešernu pripisovali po krivem, medtem ko je bil Anton Slodnjak prepričan, da je njegova.

»Izvirni rokopis ne obstaja, vendar ne obstaja tudi za marsikatero dokazano Prešernovo pesem,« dodaja dr. Miran Hladnik, ki je tudi o tej pesmi pisal v Apokrifnem Prešernu. »Za njegovo avtorstvo govori dejstvo, da je dobro narejena, proti pa dejstvo, da je daljša od drugih Prešernovih obscenih pesmi, ki so večinoma štirivrstične. V pesmi sta v resnici obscena le dva verza, vsi drugi so družbeno kritični. Sicer pa se norčuje iz gostilničarjev, oskrbnikov, izobražencev, uradnikov, duhovnikov in nun, zato je nenavadno, da proti njej protestira samo kler, ne pa tudi drugi sloji osmešene ’gospode’.«

Tarča protestiranja in grešni kozel je seveda postal Magnifico, ne Prešeren, ker si je – kot sin srbskega očeta in »nekdo, ki se javno hvali, da je glasoval proti osamosvojitvi Slovenije« (citat Janeza Janše) – drznil omalovaževati največjega slovenskega pesnika. Nekateri desničarski portali so šli celo tako daleč, da so se spraševali, kaj je Magnifico z bratom sploh iskal na slovenski kulturni proslavi.

»Za tiste, ki so prišli h kulturni maši, je izbor te pesmi gotovo neprimeren, saj je namen kulturnega rituala vzdrževanje statusa Prešerna kot pesnika, ki je zaslužen za rojstvo in kulturno emancipacijo nacije,« pravi dr. Hladnik. »Sprejemljivejša se bo zdela rojakom, ki jim gre redukcija Prešerna na domoljubnega pesnika na živce. Prešerna so konec koncev v njegovem času za razliko od patriotičnega Koseskega imeli za pesnika ljubezni. Nadvse primerna pa se bo zdela tistim, ki jim je umetnost prostor družbene kritike in razdiranja družbenih norm, ne pa njihovega konformističnega potrjevanja.« Dodaja, da novinarje in splošno publiko Prešeren zanima samo okrog kulturnega praznika, pa še takrat večinoma le obscenosti. »S tega stališča je vprašanje o primernosti te pesmi na državni proslavi izraz naše kulturne shizofrenije.«

In res: kot največjega slovenskega pesnika (česar mu nihče ne oporeka), intelektualca in domoljuba se Prešerna ne sme umikati s piedestala – njegove zaželene pesmi za recitale so nacionalne zavesti polni soneti, Krst pri Savici, Zdravljica in podobne. V resnici pa vse, tudi zagrete klerikalce, skrivaj zanima Prešernova druga plat, plat nergavega vulgarneža, ki je rad pregloboko pogledal v kozarec, zalezoval natakarice in (mladoletna) ljubljanska krila (o tem je v Mladini že pred desetletji pisal Blaž Ogorevc v članku Skromen gizdalin). Samo javno o tem ne smemo. Sploh pa ne, če nismo čistokrvni Slovenci ...