Špela Škulj, fotografinja, ki jo zanima odnos ljudi do narave

Limbo 1 in Limbo 2, deli fotografinje Špele Škulj (1982), prepletata sanjske, nekoliko nadrealistične motive z elementi, ki opozarjajo na človekovo grobo poseganje v okolje. Na Limbu 1 – če si ga ogledamo pobliže – na samotni obali ob mirnem rožnatem jezercu leži nekaj odvrženih plastenk, na Limbu 2 pa je v ospredju indijska sveta reka Ganges, nekje zadaj pa se vzpenjajo visoke stopnice in hrumijo bagri – trk tradicije in (domnevnega) napredka. Deli sta trenutno na ogled na fotografski razstavi Zajčja luknja, ki jo v Cankarjevem domu lahko ujamete še do prvega marca. To je seveda zgolj drobec obsežnega opusa Škuljeve, po izobrazbi kulturologinje, ki je bila lani ena izmed finalistk za nagrado skupine OHO. Okolje, ekologija in vpliv človeka na naravo, teme, zajete v Limbu 1 in 2, so tiste, ki jo v ustvarjanju še posebej zanimajo. »Za okolje me skrbi, odkar sem bila otrok. Ravno pred kratkim mi je mama rekla, da se spomni, kako sem jo začela že zgodaj opozarjati, da moramo več reciklirati. V srednji šoli sem si potem začela sama šivati obleke in hoditi v second hand shope, da mi ne bi bilo treba kupovati toliko novih kosov oblačil. Pomembno se mi zdi, da vsak zase naredi čim več za okolje, četudi v resnici noben posameznik ne povzroči toliko škode kot industrija.«

Ta hip se veliko okoljskih aktivistov odloča tudi za odpovedovanje letenju zaradi vpliva letalskih izpustov na okolje, a Škuljeva si to težko privošči, kajti poleg fotografiranja deluje v gledališču kot oblikovalka svetlobe in gledališka tehnica in na gostovanja predstav v tujini, kakršno je bilo nedavno gostovanje zavoda En knap v ZDA, gledališke ekipe – jasno – največkrat odpotujejo z letalom. Pa tudi sicer ima potovanja rada, posebej v azijski del sveta: razstave je imela denimo na Japonskem in Kitajskem, ki je po spletu okoliščin za leto in pol celo postala njen dom, in bila večkrat v Indiji, kjer je našla največ navdiha za fotografiranje. »Indija je bila zame fotografska meka, to pa predvsem zaradi barv in svetlobe. Svetloba je tam fenomenalna, mehka in topla, česa podobnega nisem videla nikjer drugje.« Svetloba jo intrigira tudi nasploh. »Če razmišljamo v duhovnem smislu, je svetloba v resnici tisto, kar daje življenje, večno dobro – pa tudi fotografija je konec koncev svetloba.«

Za serijo, posneto ob reki Ganges, Kopalci (Bathers) iz 2013 je ob vodi preživljala cele dneve, opazovala ljudi in se pogovarjala z njimi. »Ganges je umazana in kaotična reka, a videti je, da to nikogar ne moti. Po vodi plavajo trupla, ljudje pa se tam kopajo. Reka naj bi imela notri sicer bakteriofage, ki jo ohranjajo čisto, a sama sem vanjo pomolila le noge, česa več si nisem upala. (smeh) Govorila sem z družinami z majhnimi otroki, ki so mi povedale, da imajo zdaj počitnice in bi otroke peljali na morje, a je zanje predaleč, zato se pač kopajo v Gangesu.« Ker so bili kopalci ob Gangesu tako odprti za pogovor in fotografiranje, se jim je uspelo »prebiti« v njeno fotografsko serijo, načeloma pa fotografiranju ljudi ni najbolj naklonjena, raje ima prizore iz narave. »Dosti bolj me fascinira pokrajina. Mogoče k temu pripomore tudi to, da sem precej introvertirana in sramežljiva, težko pristopim k človeku in ga vprašam, ali ga lahko fotografiram. Ljudje, ki so na mojih fotografijah, so tako večinoma tisti, ki jih poznam.« Na Japonskem je razstavljala v Osaki, med drugim v manjši galeriji Jamamoto-Seika, kjer je predstavila serijo, delno posneto v Sloveniji, delno pa tam, in tako ustvarila nekakšno povezavo med dvema kulturama, na Kitajskem pa na CoArt Festivalu. Zanimanja za njeno delo je bilo kar nekaj. »V Aziji smo belci še vedno nekaj fascinantnega. Veliko ljudi sicer pride pogledat razstavo, a si ne upajo govoriti s tabo, iz pogovorov s tistimi, ki so pristopili, pa sem razbrala, da sem zanje zanimiva ne le kot umetnica, ampak na splošno kot oseba z neke druge celine, ki na stvari morda gleda drugače kot oni.« A kljub medkulturnim razlikam se je na Kitajskem po selitvi tja hitro začela počutiti domače. »Morda zato, ker sem pred tem nekaj časa trenirala kung fu, pa tudi ostale borilne veščine, in sem bila približno seznanjena z njihovim načinom življenja in navadami. Tudi jezika sem se na približno naučila, ravno toliko, da sem lahko komunicirala z ljudmi.«

Poleg borilnih veščin rada prakticira meditacijo in jogo, se sprošča v naravi, v mlajših letih je slikala (»v oblekah starejše sestre sem se sprehajala po stanovanju in domačim razlagala, da sem Picasso«) in pisala poezijo – izdano ima celo najstniško pesniško zbirko –, se ukvarjala z likovno kritiko in delala kot video urednica. »Moj problem je, da me zanima preveč stvari,« v smehu pravi. »Občutek imam, da ljudje težko sprejmejo, če nečemu nisi stoodstotno predan. Po eni strani se mi zdi super, da je moj spekter zanimanj tako širok, mi je pa v preteklih letih morda manjkal ta fokus, ko ves svoj čas vložiš v eno stvar, v kateri si potem res dober. Vseeno pa se mi zdi, da mi v zadnjem obdobju to uspeva s fotografijo.«