Peter Rezman: Mesto na vodi

+ + +

Ko potonejo pontoni

Rezman je popisovalec in kronist ekološko spornega in prepoznavnega, tudi ves čas medijsko razvpitega kotička dežele: po poeziji je prozo, ki je ni malo, usmerjal v razkrivanje anomalij v rudniškem bazenu. Natančneje, pisal je o perverzni navezavi politike, nosilcev ideologije in gospodarstva, najpogosteje troedino združenih v zgolj nekaj kantorjevsko premočrtnih in zvijačnih/kriminalnih posameznikov, na širšem območju Škal, Družmirja, Šoštanja, Velenja. Skratka, o vsem tistem, kar občasno izbruhne v škandal in imamo potem po projektih že oštevilčene gospodarske katastrofe, recimo TEŠ 6.

Rezman se tematike loteva skozi različne vhode, enkrat je to občutek obrobnosti vseh, ki so bili povezani z rudnikom, zdaj pa otožno in nostalgično gledajo knapovske obrede, kot v Skoku čez kožo iniciacijo mladih v združbo. Rezmanova proza je lahko urejena po delih, ki so naslovljeni po različnih rudniških podpornih elementih, in je vzporednica fizičnemu muzeju premogokopstva. Piše o zelenem gibanju, ki je prezgodaj zapelo, ali ekološko premišlja, zakaj so se potopile celotne vasi; zakaj je v mestu obupna klima, tudi socialno in ne le zrak, zaradi katere potem reper konvertira med vahabite in ga zaradi imidža ubijejo rovtarji.

Tudi tokrat začne na lignitovi sledi: Mesto na vodi je preplet ekologije, nostalgije po vaseh, ki so zdaj zdrsnile v židko žlindro in ostanke pepela, izkopavanje pod zemljo pa je uničilo tudi mesto, zato so ga kot repliko prenesli na splav sredi jezera. Rezman piše, kot da smo leta 2060, ta splav pa se potopi ravno v času, ko gre vnuk dveh vodilnih knapovskih familij skrivaj pokopat mater in pri tem prvič spozna življenje zunaj umetnega otoka, življenje tistih brez signala, neomreženih. Futurologije pisatelj ne izrablja za popise fantastičnih mest prihodnosti, glede tega je plavajoča replika mesta skoraj na hitro zbita kulisa, bolj ga zanima, kam in kako daleč lahko še gre devastacija okolja, potem ko so vse zakisali in se je nekdanje življenje, se reče vasi, potopilo v črni premogovniški mulj. Premogovniško zgodbo konča podzemno sežiganje oziroma uplinjanje lignita, čeprav se trudijo z uranom iz odloženega pepela in s sežigom odpadkov. Rezman kaže, kako sta dve struji, tehnokrati in gospodarski politiki lokalnega izvora, ves čas zavajali s podatki, da je bila regija vreča brez dna, da so imeli likvidatorji z dobrimi nameni in kriminalnimi metodami pri tem ohranjanju delovnih mest tudi svoje načrte, ki se v romanu materializirajo dobesedno, v zlatih palicah. In podobno.

Mesto na vodi je spisano dovolj poznavalsko, da deluje kot opozorilo in zgodovinsko podprto odkriva opazovalcu morda neznane podrobnosti, recimo delovanje zelenih, ki jih je trda knapovska linija preglasila; njim je šlo za službe in nadaljevanje tradicije, ne za okolje. Rezman dovolj spretno preskakuje med časi, obdela kakšno stoletje, malo je didaktičen pri portretiranju, če je že poučevanje o zgodovini rudnika po svoje tudi spodbuda za pisanje in celo njegov osrednji namen.