Ur. Fran Wiesthaler: Valentina Vodnika izbrani spisi

+ + + + +

Ob 200. obletnici Vodnikove smrti ponatis 130 let starega dela ob postavitvi njegovega spomenika.

Valentin Vodnik (1758–1819) je prej dobil veliki monument kot France Prešeren. Bil je mož, ki je slovenščino iz pogovorne govorice na široko prestavil v pisani jezik. Njegova ostalina je izjemna: štiri leta časopisa Lublanske novice, več izdaj letnih pratik, Kuharske bukve, jezikovni učbeniki, vrsta Ezopovih basni in drugih antičnih mitov, zraven pa še vrsta rokopisnih del.

Literarni zgodovinar Fran Wiesthaler (1849–1927) je izdal nadvse pregleden izbor Vodnikovih tekstov, še posebej časopisnih, ki jih je objavil tematsko, tako da so celo sodobnemu bralcu v dober orientir. Denimo o nemškutarstvu in njegovem vplivu na krajnski jezik, o prvem prihodu francoskih vojakov v naše kraje, o novih svetilnicah (uličnih lučeh), o vožnji po zraku v Parizu, o dogodkih po evropskih deželah, o pridelovanju vina na Gorenjskem, o začetku cepljenja koz, o novi mesnici v Ljubljani, kjer so zaklane vole v bližnji Ljubljanici oplaknili, o krajevnih potresih, požarih in epidemijah etc.

Knjiga, ki prinaša vsakdanjik okoli leta 1800, navade, opiše razvoj tehnologij in napravi prerez tedanjih znanj. Postreže s kulinaričnim znanjem, tehnikami kuhanja in pečenja, ki so jih uporabljali stari Slovenci, spet drugod z duhovitimi sentencami starih Grkov in Rimljanov, ki se berejo kot vzporedne božje zapovedi.

Ob francoski okupaciji in nastanku Ilirskih provinc Vodnik napiše odo okupatorjem, a državna oblast ga po Napoleonovem porazu le upokoji, ne da bi ga kdo psoval kot narodnega izdajalca. Toži nad višino pokojnine, a obenem mu dopustijo, da še naprej honorarno poučuje po šolah.

Skratka, pomembno delo, ki omogoča, da razmisleke o sedanjosti merimo tudi s primerami izpred dobrih dveh stoletij.