Tame Impala: Slow Rush

+ + +

Pred nedavnim je po spletu zakrožil mem, ki prikazuje diptih fotografij: na prvi so tipični oboževalci Tame Impale med letoma 2008 in 2015: najstniški zapohanci, ki počivajo na kavču, obdani z gostim oblakom dima marihuane. Na drugi je značilna baza fenov Tame Impale, kakršni so videti od leta 2015: gospodične, malo starejše od dvajset let, ki evforično nazdravljajo s kozarci belega vina. Če si zaporedoma predvajamo Innerspeaker – prvenec glasbenega projekta avstralskega glasbenika Kevina Parkerja, ki ustvarja pod psevdonimom Tame Impala – in Slow Rush, njegov najnovejši studijski izdelek, nam je v hipu jasno, da mem zadene žebljico na glavico: Parker je vintidž stonersko psihedelijo skoraj v celoti zamenjal za izjemno dostopen, spoliran in speven zvok. Psihedelični rock je preobrazil v dizajnersko sproduciran synthpop, ki krmari predvsem med discom in funkom. A ta preobrazba nikakor ni bila hipna.

Parker se z vsako novo ploščo bolj oddalji od zvoka psych-rocka, s katerim je pred desetimi leti privrel na površje alternativne glasbene krajine. S prejšnjo ploščo Currents je sprane kitare zamenjal za sprane synthe: anekdota pravi, da naj bi bil pod vplivom norih gobic in kokaina med vožnjo po Los Angelesu prepoznal genialnost zasedbe Bee Gees, v kateri je našel nov navdih. Potopil se je v retro diskoidno estetiko in se večidel znebil značilne psihedelije, na kateri si je zgradil ime. Njeno moč je deloma nadomestil z iskreno songwritersko melanholijo, ki je izhajala iz strtega srca.

Kaj pa ostane zdaj, ko je srečno poročen, ko je iz skladb izparela večina otožnosti, ko je psihedeličnih elementov, drugače kot v zgodnjih delih, zgolj še za odtenek? Ostane njegov izjemni občutek za skladanje bokzibajočih groovov, ostanejo čvrste basovske linije, ostajajo introspektivna, a na trenutke nekoliko plehka besedila, ki jih dostavlja z značilnim falzetom, s čimer včasih že nekoliko utruja. Predvsem pa se ni izgubila nostalgija: kot odmeva v tretjem singlu, ki promovira novo ploščo, je Parker »izgubljen v včerajšnjem dnevu«.

Pri tem ni več zazrt v šestdeseta in sedemdeseta leta, temveč je zasidran predvsem v osemdesetih. No, vsaj z eno nogo: z drugo skuša stopiti na polje visokokategornega popa sodobnosti, a mu pri tem nekoliko zmanjkuje ravnotežja. Pop apil, za katerega si prizadeva in ki ga brez dvoma premore – med drugim je v studiu sodeloval z Lady Gaga, Travisom Scottom, Kali Uchis in Kanyejem Westom, priredbo njegove skladbe pa je posnela Rihanna – na plošči pogosto ne pride do želenega izraza: refreni so spevni in zapomnljivi, a večina ne dovolj, da bi se kosali z radiofoničnostjo blockbusterskega popa. Ni pa dvoma, da se bo Slow Rush izjemno dobro znašel v garderobah trgovin H & M, kjer melodije Tame Impale že dolgo kraljujejo.