Sadovi sovraštva

Janko Lorenci

28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kolumna

Pokol v Hanauu, ki je pretresel Nemčijo, kaže, da postaja država prizorišče terorizma skrajne desnice. Morilec je bil motena osebnost, a njegova individualna norost se je hranila in aktivirala z vplivom rasistične ideologije. Za posamičnimi izpadi tiči globlji družbeni nemir, napaja pa jih tudi nenehni dotok sovraštva in hujskaštva z družabnih omrežij in iz Alternative za Nemčijo (AfD).

Stranka ni fašistična, je pa skrajna desnica in tako stopnička, ki lahko v kriznih razmerah vodi v fašizem. Uporablja sovražni govor, propagira rasizem, straši z ogroženim nemštvom, relativizira nacistično preteklost. Njen prejšnji vodja je rekel: nacizem je samo ptičji drekec v dolgi nemški zgodovini. Profilira se kot stranka proti establišmentu, a nikakor ni stranka malega človeka, nasprotno. K naglemu vzponu ji je pomagalo zlasti nelagodje prebivalstva zaradi begunskega leta 2015. V osnovi jo ljudje volijo iz protesta proti kričeči neenakosti, socialnim tegobam, občutku, da jih etablirana politika pušča na cedilu. Gre za destruktivno zavračanje statusa quo. Skrajni politiki AfD, je ostro zapisal kritik, so posredni morilci, saj ustvarjajo ozračje, v katerem se pravi morilci ne počutijo kot posamezniki, ampak kot pravičniki in del množice ogorčenih.

Toda nedolžna ni niti politična sredina. Z ekonomsko in socialno politiko dela družbo negotovo, konfliktno, jezno, s tem pa odpira prostor skrajni desnici. Tej nasprotuje predvsem z moralnim zavračanjem, a v isti sapi po malem prevzema njena stališča. Tako jo samo krepi, saj je original vedno privlačnejši od imitacije. Sama dramatično nazaduje, vendar se, oslabljena in negotova, oklepa starih receptov. V bistvu je vsa sredina v hudi krizi identitete. To ne velja le za Nemčijo.

Značilno je še nekaj: sredina skrajno desnico in levico enači in se s to udobno ekvidistanco do vseh »ekstremov« povzdiguje v dobro silo, ki menda brani družbo pred slabimi skrajnostmi, čeprav so razlike med AfD in Die Linke (Levico) očitne. Ta ekvidistančnost na primer pozablja, da so prav sredinske meščanske stranke omogočile Hitlerjev vzpon. Kakorkoli, pokol v Hanauu morda deluje kot zdravilni šok. V Turingiji, kjer je lokalna CDU prekršila tabu in paktirala z AfD, bo ista CDU na ponovljenih volitvah glasovala za politika iz Die Linke. V Hamburgu je AfD nazadovala.

Evropa gleda na spreminjajočo se Nemčijo s tesnobo. Merklova, sinonim stabilnosti, se poslavlja, politična sredina se krči, država resno zastaja. Politična izolacija AfD še drži, a se utegne skrhati. Vstop skrajne desnice v oblastno sfero na nacionalni ravni bi bil zlovešča prelomnica. Rasistični napadi in izpadi večajo strahove pred vrnitvijo nacizma, ki se je tudi začel z nasiljem majhnih skupin. Razmere so zdaj sicer bistveno drugačne – ni velike gospodarske krize, ni revizionistične zunanje politike, večina Nemcev razmišlja in čustvuje demokratično. Toda sedanja krhka stabilnost zbuja nelagodje in vsebuje nastavke prihodnje nestabilnosti.

Je Slovenija po malem »nemška«? No, za Evropo nismo nevarni, lahko pa smo nevarni sebi. Aktivnega terorizma k sreči ne poznamo. Vendar nastaja podobno ozračje, polno sovraštva in histerije. Sistematično ga ustvarja naša skrajna desnica – SDS je slovenska AfD, a v škodo Slovenije bistveno močnejša. V skrajno stranko se je razvila postopoma, zato je njena skrajnost manj očitna. Podobno kot AfD se lažno slika kakor borka proti establišmentu. S Šarčevo koalicijo je bila politično izolirana, toda sanitarni kordon okoli nje se je skrhal – zgodila se nam je Turingija, le da brez zdravilnega šoka. Za to so v marsičem krivi mediji, ki SDS obravnavajo kot del normalne politike. Tudi v tem pogledu smo na slabšem kakor Nemčija. Tudi pri nas pa je sredinska politika tista, ki z razdrobljenostjo, nenačelnostjo in medlostjo ohranja SDS pri življenju, sama pa bolj ali manj vegetira in se skuša reševati z novimi obrazi.

Nacionalizem, ekstremizem, skrajna desnica so v Evropi za silo še obvladovani, a napredujejo. Vendar niso naravna sila, neustavljiva kot potres. V spopadanju z njimi je panika enako slaba kot ravnodušnost, pretiravanje z oznakami enako kontraproduktivno kot ravnodušnost. Ekstremizem gre krotiti zlasti na političnem polju – vendar ne zgolj retorično in z moralnim ali moralističnim zgražanjem. Politična izolacija skrajne desnice je absolutno smiselna in učinkovita, a se prej ali slej zlomi, če je ne spremlja drugačna politika sredine z več socialnosti, politične poštenosti in učinkovitosti. Pomembno je tudi dokazovanje, da skrajna desnica ne dela za malega človeka. Toda to prepričevanje deluje le, če tudi sredinska politika ni predvsem politika za elite. Ravno tu je sredina odpovedala.

Potrebna sta tudi ostra kaznovalna politika in strog odnos medijev do ekstremizma. Namen vsega tega je zmanjšati družbeno negotovost, histeričnost in zmedo, se pravi umiriti ozračje, ki ga ekstremizem zavestno kaotizira in v njem cveti. To med drugim pomeni, da je treba poiskati vzroke nezadovoljstva, zaradi katerih ljudje volijo skrajno desnico. Glavnino teh sestavljajo ekonomske in socialne težave večine. A pametna politika posluša in upošteva tudi druge ljudske strahove, tesnobe, nelagodje. Ni vsak, ki se boji priseljevanja in voli AfD ali SDS, že skrajnež, čeprav najbrž drži, da takih strank v glavnem ne volijo zadovoljni, mirni ljudje. Spieglov kolumnist S. Lobo pravi: tiste med privrženci skrajne desnice, ki se imajo za zmerne in neskrajne, mora biti sram, da volijo AfD. In najbolj jih je sram, če so tako ali drugače javno grajani, izpostavljeni.