Jaša Koceli, režiser

Kmalu zatem, ko se je vpisal na študij sociologije na Fakulteti za družbene vede, je režiser Jaša Koceli, rojen leta 1984, začel delati kot turistični vodnik. Skupinam turistov je razkazoval dežele, kot so Grčija, Jordanija, Tajska, Španija in Egipt, in se pri tem strašno zabaval. Največ časa je preživel v Grčiji, ki mu je blizu predvsem zaradi kulture. »Ko stojiš med ruševinami Dionizovega gledališča v Atenah in razmišljaš o tem, da so prav na teh kamnih prvič in zadnjič uprizorili Antigono in druge znamenite drame antičnega sveta ... to je izjemen občutek. Ob tem se počutiš zares ponižnega.« Že takrat je imel veliko spoštovanje do gledališča nasploh, režiser pa je postal precej organsko: v tretjem letniku sociologije se je odločil, da bo šel delat še sprejemne izpite za režijo na Akademiji. Nekaj časa je vzporedno »vozil« oba študija in vodniško delo. »Bilo je res naporno. (smeh) Turizem je super in odpira glavo v svet, ko si mlajši, a lahko sčasoma postane predvidljiv in entuziazem popusti. Mi je pa ta poklic gotovo pomagal pri spoznavanju najrazličnejših človeških značajev. Kot vodnik si soočen tudi s težkimi situacijami, a se moraš nekako znajti. In to mi pride prav v teatru: z večino ljudi lahko obojestransko uspešno sodelujem. Verjamem v to, da mora biti okoli kreativnega procesa pozitivno vzdušje.«

Ravno zato najraje dela s svojo stalno ekipo: v njej so scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, skladatelj Miha Petric, koreografinja Tajda Podobnik, oblikovalec svetlobe David Andrej Francky in fotografinja Mankica Kranjec. Trenutno so tik pred premiero Sofoklejeve Elektre, ki jo bo Koceli 25. marca postavil na oder nacionalnega gledališča v Kaunasu v Litvi. Povabilo za ustvarjanje predstave tam je dobil, ko je s še eno svojo uprizoritvijo, Evripidovimi Trojankami SNG Nova Gorica, gostoval na Mednarodnem festivalu grškega antičnega gledališča na Cipru. »Trojanke so bile otvoritvena, medijsko najbolj izpostavljena uprizoritev festivala in to je bila pomembna referenca, saj se na Ciper prijavljajo praktično vsi pomembnejši teatri v Evropi.« Ljubezen do starogrške kulture, ki zaradi rednih obiskov Grčije traja že 20 let, se manifestira v tem, da snov za svoje uprizoritve črpa tudi iz antičnega bazena. »To so za obdelavo zelo hvaležna besedila. V njih so globoki arhetipi o nas samih, ki so tudi po dva tisoč petsto letih še zmeraj vzvodi za ravnanja in občutke. Seveda je marsikaj izgubljeno s prevodom, a za režiserja je to samo dobro. Besedilo moraš interpretirati po svoje in pokazati neko lastno vizijo. Nujno je, da v to materijo z injekcijo doziraš naše sodobno meso in kri. Starogrške drame so v osnovi poezija, ki ji je treba dodati bolj zemeljski značaj. Verjamem v to, da mora gledališče zveneti v današnjem času in trenutku, za današnjega gledalca – pretirane hermetičnosti si ne moremo privoščiti.«

Tudi sodobne, aktualne tematike mu niso tuje: eden njegovih zadnjih projektov je Psiho po besedilih Davorina Lenka, predstava o arhetipu (tipičnega slovenskega) serijskega morilca, ki sta jo delno navdihnila knjiga in film Ameriški psiho, delno pa slovenski in tuji serijski morilci, kot sta Metod Trobec in Ted Bundy. Vedel je, da bo pisatelj Davorin Lenko pravi za to. Na splošno je odprt za sodelovanje s pisci – eno takšnih je bilo z dramaturginjo Evo Mahkovic, ki je napisala dramo za predstavo Male kraljice v Lutkovnem gledališču Ljubljana, zgodbo o urbanih dekletih, prežeto s popkulturnimi referencami. »Začutil sem, da je nujno narediti predstavo o ’girl gangu’. Zdi se nam logično, da se na odru ali v filmu pojavi ’boy gang’. Percepcija dekliških skupin pa je še vedno drugačna. Kot da ima dekle zmanjšane možnosti za deviantna dejanja. Paziti mora, da lepo govori, da ne sodeluje pri nemoralnih stvareh, da je vedno sprejemljiva ... To je treba postavljati pod vprašaj. Tudi Pamino v Mozartovi Čarobni piščali SNG Opera in balet Ljubljana smo lani načrtno postavili kot manj naivno in zelo odločno že nsko.« Močni, nekonvencionalni ženski liki ga na splošno fascinirajo (konec koncev v to skupino spadajo tako moderne Male kraljice kot antične Trojanke ali Elektra) in takih bi si želel v prihodnosti delati še več, ker se mu zdi, da so v dramski zgodovini zapostavljeni – a to ne pomeni, da ga moški junaki ne zanimajo. Česarkoli se bo že še lotil v prihodnosti, bo zanj najpomembnejše, da bo odpiral nove načine gledališkega izraza. Teater mora biti napreden in raznolik – in to, da ima Ljubljana toliko gledališč, se mu zdi samo pozitivno. »Ves čas moramo iskati novo publiko in pri tem smo lahko inovativni ali celo agresivni. Pa ne preveč skromni v produkcijskem standardu in postavitvi. Gledališče namreč precej stane, vendar je med drugim tako lepo tudi zato, ker se ne izplača, kot vse najlepše stvari v naših življenjih.