Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe

+ + + +

Do konca in naprej

Češka pripovednica in dramatičarka Ivana Myšková (1981) je v zbirko združila enajst enotno usmerjenih zgodb, v katerih popisuje drobna in komaj opazna čudaštva, ki se postopno razmahnejo in popolnoma prekrijejo in nadomestijo siceršnje početje protagonistov. Obsedejo jih in kar naenkrat se morajo sprijazniti z drugačnim in novim. Zgodbe so postavljene v čas, ki akterjem omogoča, da strahove, neizpolnjene želje in fetišizem razvijejo do konca, avtorica pa jim pri tem sledi in jih podpira.

V zgodbah lahko odsotnost zavese, ki bi še bolj poudarila mejo med zunaj in znotraj, med intimo in tistimi, za katerimi oprezajo in sami oprezajo za drugimi, povzroči smrtni padec oddaljenega soseda. Vendar to ni konec: nasprotno, sosedova smrt sproži skoraj obseden in nezadržen notranji monolog, ki kaže negotovost zaradi zunanjih dražljajev ob hkratni precenjeni vlogi vpletene, zdi se ji, da se vse vrti okoli nje in njene krivde. Ali pa družina, ki je notranje razklana zaradi odnosa do stare, rahlo zaudarjajoče psice, zaradi česar so nekateri družinski člani manj občutljivi in empatični za preprosto posodobitev – za zamenjavo –, druga, konservativna struja pa za pasjo kontinuiteto. Subverzivne akcije enih proti drugim se iztečejo v splošno zasmrajenost vseh in vsega. Zdi se, da v nekaterih zgodbah Myškove prevladuje komedijsko kopičenje, ki kaže prekoračenje in smeši značaje, osredotočene okoli zbiranja in proučevanja os šiškaric ali česarkoli že. Spet drugič je obdelava bolj črna in gotska – vsesplošen smrad, ki je posledica razkritja, preti, da jih bo pregnal ali jim vsaj začinil vse prihodnje zemeljske dni. Preobrati so včasih drastični, na primer ob srečanju očeta in hčere ob njenem napačnem prestopanju, ko obtiči v zakotju in je tam vse prav domačijsko ubrano proti tujcem, spet drugič posebneži in čudaki samo razvijejo značajske lastnosti do te stopnje, da jih njihovo početje osami in izloči iz družbe.

Zgodbe iz zbirke so pretežno dolge, avtorica si vzame čas in po uvodnem navedku iz svetovne in češke, tudi lastne literature, ki najprej deluje rahlo enigmatično in se na koncu paradoksalno pojasni, spretno niza zaplete. Neutrudno, plast za plastjo se uvrtava v svoje ne povsem vsakdanje značaje, ki so nestabilni in negotovi, svet okoli njih je preveč zapleten in ima preveč spremenljivk, ki se jim ne znajo prilagoditi. Oziroma se prilagodijo na svoj, pretežno nor in ekscesen način. Zbirka Bele živali so zelo pogosto gluhe je premišljeno homogena, portreti čudakov, ki se različno odzovejo na stresne položaje in zapleteno stanje stvari, so izpisani z dobrim uvidom v človeško psiho in njene mejne predele, predvsem pa z veliko pripovedne veščine, ki zna spregovoriti enkrat zakrito in pridušeno, v naslednji zgodbi pa šokira z neposrednostjo in drastičnostjo, pri čemer se zapleti sprevračajo v fantastiko, kar jim daje dodatno dražljivost, zato bralca osupnejo in puščajo v negotovosti.