Erving Goffman: Azili

+ + + + +

Kanadski sociolog Goffman (1922–1982) ni po naključju eden najbolj citiranih družboslovcev. Njegove že več kot pol stoletja stare knjige še vedno vztrajajo, saj so oporne točke razmišljanju, kako človek predstavlja samega sebe. Azili so posebna knjiga z ironičnim naslovom: v antiki so bili to sveti kraji, kamor se je begunec zatekel pred preganjalci, avtor pa je s tem terminom opisal zapore, taborišča, internate in psihiatrične bolnišnice, torej mesta, kjer posamezniku vzamejo večji del identitete. Goffman je prakticiral redko držo raziskovalca, saj je v študije vključeval svoje konkretne izkušnje. V tem delu angažma v eni izmed ameriških bolnišnic, kjer je vodstvu vnaprej razkril, da bo na podlagi izkušenj napisal knjigo, h kateri lahko poda ugovore, vendar jih ne bo dolžan upoštevati.

Skratka, totalne ustanove izvedejo mortifikacijo (omrtvičenje) pacientov, ko jim odvzamejo osebne svoboščine, predmete in jih izpostavijo formalnemu ponižanju. Toda formalne psihiatrične doktrine v praksi ne delujejo, saj si pacienti ustvarijo podtalne svetove in si omislijo skrivne zaloge prepovedanih stvari in storitev, si najdejo svobodne prostore in se izmaknejo zahtevanemu redu. Izkoristijo podkupljivost osebja, ki mu denimo za majhen denar perejo avtomobile, loščijo čevlje ali pa ovajajo drug drugega za drobne privilegije. Goffman seveda ni moralist, stvar se mu zdi samoumevna, zakaj ko posamezniku ogulijo eksistenco do kosti, si bo izmislil tisoč in eno inovacijo, da bi bil spet sam svoj človek. Lahko že v umiku v lastne svetove, v ironijo in obredno nepokorščino ali pa v drži brezbrižnosti in prezira. Fascinantno delo, ki pokaže, kako prav pomanjkanje v prostorih prisile, ki kreira brezosebno uniformiranost, spodbudi iznajdljivost, da s tehnikami zasebne prisile, ekonomske in socialne menjave dobesedno zgradi inovativno življenje v krajih otopelosti.